Arhiv UNS — Stari listovi — Najstariji

Iz spominov mlade žene.

Živela sem, odkar se morem spominjati, v malem mestu pri teti Ivani. Roditeljev svojih nisem pozn ala ; umrla sta mi bila že v 'zgodnji mladosti. Z vso otroško zaupnostjo in z vso svojo nato tete Ivanc,, ki je odprla srcé in hišo meni, osirotelemu dekletcu. Kako pač sem ljubila to tiho, nekoliko otožno, tako brezprimerno Ijubeznjivo ženo ! In kako pač jokala sem često po noči v svoji sobici , ako mi neka, rekla bi, prirojena upornost in trmoglavost ni dala vselej brž übogati ! Drugo jutro pa je naša Blagota , ženica, stara kot zemlja, a zvesta brezprimerno, nabrala svoj itak že resni obraz v še bolj resne gube ter godrnjala, da je vzglavje na postelji takó sè solzami porošeno! Uzdignila je pač tudi tedaj svoj palec in pomenljivo pokazala ž njim na čelo, ali predrugačiti me ni mogla. Upornost moja je ostala, ž njo pa je ostalo tudi vse kesanje, vsi tisti nešteti obeti o poboljšanji, ostal jok, s kratka:

Spisal

Anton Funte k

vse je ostalo tako, kakor je bilo ! Toda bila sem srečna. Ko sem zjutraj zopet uzrla tisti ljubi, nekoliko že nagubani obraz, tiste ljube modre oči; tedaj sem se pač presrčno privila zlati svoji teti in skesana prosila opro.ščenja. Dà, bila sem srečna, takó srečna, da ne morem povedati. In srečna bila sem vselej. Zahajal k nama ni nihče, me k nikomur. Sveta skoro nisem poznala več nego toliko, kolikor ga je bilo videti skozi moje okno. Ni me mikal ta svet, mikati me ni mogel radi svoje dolgočasnosti. V sobici svoji imela sem svetišče, imela kraljestvo, kjer sem vladala sama kot kraljica z neomejeno oblastjo. Tod je bilo urejeno vse po mojem ukusu in mojih naredbah: pri oknu visele so lepe bele preproge, poleg okna stala je moja šivalna mizica, nekoliko dalje kratek, lep klavir, na desni strani mehak, modrobarvan divan z okroglo mizico in v kotu moja postelj. Nad divanom viseli sta £_ '■ ... i •" . Tv .

Štev. i. V Ljubljani, dne 5. januvarja. 1887