Bitef

Schwester Scipion Nasice auch ihre Stile wieder auf. Damit wird die Möglichkeit eines authentischen Stiles nich verneint, aber gleichzeitig wird die Avantgarde als letzter authentischer Stil moderner Zivilisation proklamiert, die mit Abfuhr von Revolutionen zu Ende ist.

A theatre between a spectator and a performer does not exist. The Theatre is not an empty place. The Theatre is a state. Any Theatre is a hierarhical, national, economic and ideologic organisation. The Theatre of Sister Scipion Nasica renounces the communicational ritual in defining individual ideologic and artistic standpoints. All of the standpoints of the TSSN are defined by the manner of its existance - bythe contents and forma of its Aesthetic vision. A state formally tends to estab-

lishment and power, but its contents are in basis unorganised. The TSSN proclaims this relationship as basic, all-embracing and eternal aesthetic question. The external, manifestative part of the TSSN gives image of a solid geometrically utopian Existence, while the internal creative part-is the image of the conflict between Emotions and Style in their unescapable all-embracing sacrament. The TSSN is apolitical. The only really Aesthetic vision of the State is the vision of immpossible State. TSSN regard upon utopian instinct as innate ad not acquired value, existing in man as a desire to combine with the cosmic, aesthetic and moral. Therefore the creatin of style in TSSN, cannot come from the actor, Place and Production but only from Culture and Civilisation, which the TSSN in it's retro-production recapitulates traumatises over and over again. The Style of the TSSN is not authentic. Retro is a method. Recapitulating Arts, TSSN recapitulates their Styles, by which they does not denie the possibility of an authentic Style but at the same time

proclaimes the avant-garde as the last authentic Style of the modern Civilisation which ends by the defeat of Revolutions.

Gledališče Sester Scipion Nasice je bilo ustanovljeno oktobra 1983. s ciljem da obnovi gledališko umetnost. Gledališče Sester Scipion Nasice nima odra. Obnova je poziv k združitvi, zato Gledališče Sester Scipion Nasice zaseda prostor vseh gledaliških institucij. Delovanje Gledališča Sester Scipion Nasice je zamejeno s trajanjem štirih let. Oktober 1987. je mesec samoukinitve Gledališča Sester Scipion Nasice. Retroprodukcija Gledališča Sester Scipion Nasice je določena s štiriletno akcijsko in programsko organizacijo, ki obsega zunanji, ma-

nifestativni del in notranji, kreativni del. Zunanji del, manifestacije obnove, je zaobsežen v akcijah pojavljanja, vstajenja in samouničenja. Pojavljanje, ki ima funkcijo širjenja idej, se je pričelo 30. oktobra 1983. s prvim sestrskim pismom. Traja štiri leta. Akcija vstajanja je bila izvedena 15. oktobra 1984. Akcija samouničenja pa pomeni konec delovanja Gledališča Sester Scipion Nasice, ki bo leta 1987. dokumentirano v pismu samouničenja. V pismu samouničenja bodo objavljena tudi imena in individualne nazorske opredelitve vseh sodelujočih. Notranji, kreativni, del se deli v tri faze. Prva ilegalna faza delovanja Gledališča Sester Scipion Nasice se je zaključila z letom 1983, v katerem je bila izvedena premiera Retrogardističnega dogodka Hinkemann, Priprava in izvedba Retrogardističnega dogodka Hinkemann sta potekali v ilegalnih razmerah z namenom, da bi se postopno konstituirala in manifestirala Ideja ter retrometoda ustvarjanja. Z letom 1984. je Gledališče Sester Scipion Nasice prešlo v dru-