Sokolski vestnik

4

storimo veliko premalo za odpravo teh razvad in slabih običajev. Z nekakšnim slepim fatalizmom, vdanostjo, se tolažimo v enomer „povojne razmere". In s to tolažbo mislimo, da je opravljeno vse, da smo že storili svojo dolžnost. Bratje! Ali ne čutite sami, da je vse to le izgovor krivca, slab izgovor! Sami.pred seboj, pred svojo vestjo se zagovarjate. Vest Vas grize, pa jo hočete potolažiti s to puhlo frazo. vojna, mnogokaj je porušila in izpridila, ali ni izprernenila vsega v slabo, ni porušila le dobro, ni samo izpridila. Kar pa je porušila, kar je izpridila, to moramo popraviti, to moramo znova sezidati. Zato smo tu bratje, in ne zato, da s slepo vdanostjo čakamo razpada tudi onih par stebrov, ki so ostali še nedotaknjeni. Če bomo mevže, če bomo neodločni slabiči in omahljivci, bodo te razmere premagale nas. Če bomo pa možje, celi možje, prožeti s trdno vero, odločni in vztrajni, požrtvovalni v delu, potem bomo premagali mi te razmere, priborili bomo zmago naši stvari, doživeli bomo vstajenje pravice in resnice, zmago dobrega in lepega. Od tega bratje, samo od tega so odvisni vsi uspehi in neuspehi. Res je tudi to, da imamo mnogo novega članstva, ki ni vzgojeno po naših načelih, ki niti ni poučeno dovoljno o stvari sami. Med množico žlahtnih rožic je veliko plevela in ta nam dela preglavice. Ali bratje, vsa sredstva imate v rokah, da se rešite nevarnosti, s katero Vas ogroža ta plevel. Imate sredstva in moč, da plevel izr ujete, da čistite svoje vrste, predvsem pa Vam je naložena dolžnost, da svoje članstvo vzgajale, ga učite in vodite. Prednost dajem temu drugemu sredstvu. Toda, to drugo sredstvo je mnogo težje; mnogo več ljubezni, mnogo več vere in predvsem veliko več lastne čistosti zahteva. In to je ono, kar se mi zdi najvažnejše pri tem vprašanju. Pravite bratje, da je delo po vojni težje, da so ti bratje, ki so prišli nazaj z bojnih poljan, čisto drugačni kot so bili pred vojno, da niso za delo, nimajo navdušenja itd. Premislite dobro, predno sodite! Premislite, opazujte, skušajte jih razumeti in videli boste kmalu, da vendarle ni vse slabo, kar so prinesli ti bratje iz vojne s seboj. Oni ki so stali leto za letom na bojnem bolju, oni so dozorevali mnogo hitreje, kot oni drugi v zaledju, ki niso okusili vseh vojnih strahot in grozot. Kadar stoji človek z eno nogo v grobu, kadar že gleda smrti in večnosti v oči, takrat se odpira človeški duši, našim duševnim očem nov svet. Nove, neslutene tajnosti odpira in odkriva vsak trenutek. Človek dozoreva v trenutku bolj, kot drugače v letih. Človek, ki je doživel nešteto takih težkih trenutkov, vidi svet in življenje v vse drugačni luči. Z drugimi očmi gleda na vsa ona vprašanja, ki vznemirjajo življenje navadnega zemljana. Tak človek, bratje, nima smisla za vse te vsakdanje komedije in senzacije. Pa pridenite vsem njegovim doživljajem še končno razkritje, katerega smo bili deležni vsi, da je namreč poginilo na tisoče in tisoče mladih življenj,