Bitef

osveščen i ponesen na plečima tenkova od Staljingrada do Tijenanmena. Mrak srednjeg veka je poražen, übedljivo uzvikuje Faust u maši uniformisanih Faustova; vřeme kuge i krstaških ratova je prošlo! Čisti dohodak od tih uličnih spektakala namenjen je fondu za borbu protiv SIDE i za pomoč žrtvama u Libanu. Bog je mrtav. živeo slobodní radni čovek, viče Mefisto sa govorničke tribine, ukrašene plastičnim cvečem i zastavama od poliestera ervenog kao krv. Oduševljeni národ beži preko granice okružene bodljikavom žicom, iz Aušvica u Zapadni Berlin. Mefisto proglašava potpuno novo vreme. bez mraka i neznanja. gluposti i sujeverja. Znanje je moč! Na mestu alhemijskih laboratorija izgradene su fabrike koje su zatrovale Ren. Faustu ne preostaje ništa drugo nego smrt. Násilná, naravno. U vreme znanja i napretka nemá slučajne smrti i nesigurnosti njenog izvršenja. Sta spaja zvezde Vasione? Kroz iskidani ozonski deo zvezde su nam blíže i jasnije se vide, Ljudi su več dovoljno jasno progledali. Auerbahov podrum u Lajpcigu: Slobodní su! Preslalka je sloboda! Sad bi mogla da se oprosti./Sačekaj! Životinjska sirovost predivno če izači na videlo. Jasan je i Mefisto. Prepoznala ga je Evropa, imenovala ga, na nju su posiati tenkovi kako bi učutkali to davolski-vredajuče otkriče, davolski-psovačko saznanje. Trpali su je u GULAG-e kako bi to demantovala, ali Mefisto je propao. Cini se da se za odredeno vreme vraca tamo odakle je došao - kako bi pripremio novi plan. Do tada - alhemisti opet bojažljivo dižu svoje tavane tražeči zlatni kamen, kamen múdrosti, vitráži na ketedralama opet su igra svetlosti (kakav je to mrak bio kóji je mogao da ih stvorí?); sve je odneo Mefisto kao plen i sve je zaraženo njegovim znanjem. Bit vasione národ još nije upoznao, Ruševine jednog mefistovskog vrcmena još su tople i isparavaju sumpor. Izgicda da je sve zaraženo bcsmislom, da je sve očekivano več prošlo. Gde če Evropa bez Fausta i Mefista? Na to pitanje kao na dozivanje duha iz boce dolazi samoljubiva i samodovoljna predstava. Pozorištc če stvorili slike sličné igri sunca na vitražima gotskih katedrala.

Medutim. šta če doči posle? Neka nova predstava, šta bi drugo? .□ Darko Lukič

Med nebom in peklom Življenje je zares za življenje darováno, Faust ne liže prehojene poti. V nekem trenutku se ustaví - in nastopi čas ljubezni. Iz kraljestva begajočih senc, požganih trav, otrplega neba, kjer ob nevihtah pada krvaví dež, iz sveta norostí in démonov; iz tostranskega sveta - danas in tukaj - se vedno znova rojeva Mefisto naših sanj, padli angel prirezanih peruti in minljivega obraza. Njegove mračne oči govore o strahu in žalosti, v njih je odsev trdoglavega ponosa in surovega sovraštva. Tokrat je njegov obraz več kot človeški, žalostan kot vesolje in lep kot samomor. V njegovem glasu je nostalgija po nekem dávnem času in z njegovo podobo se znova zarisuje že skoraj pozabíjeni švet. Več bojo ti za tvoje cule prinesie hrane te minute kot ti je cel tek leta dal. Mehkoba pesmi, ki donijo, sijaj podob, ki se vrstljo, ne laze učeson in očem. Tvoj duh se bo pri tem naslajal, okušajoč se boš napajal in v slast se bo budil objem. Za raj duhov ni treba vaj... Tako Mefisto prihaja od tam, kjer se bajka dotika mita, kjer uklenjenemu Prometeju ptice kljuvajo srce in drobovje, kjer se Narcis ugleda v zaledcneli vodi, kjer se Pandořini biseri razletijo v neskončnost. Ob sončnem vzhodu jezdi v vodnarjevo dobo, da bi s krvjo zavezal do spoznanja še cno človeško dušo, ustvaril mit o Faustu in prižgal luč v temi. Kaj sem'l sprašuje Faust, razpet med mislijo in življenjem, zanostjo in magijo, med sanjami in cíljem, ko v zaIcdenelih Mefistovih očeh ugleda laboratorij svoje duše in razbere odgovor. Kaj si? Nazadnje to - kar si. Miljone kodrov si z lasuljami nalikaj, na vatelskih koturnih se premikaj, ostaneš zmeraj to, kar si.

Faust in Mefisto. Skupaj odjezdila na neskončno potovanjc od izgubljenega raja do pekla, na potovanje ljubezni, lepote in moči. potovanje videti spoznali dojeti. Nastopi čas pogodbe. Čas usodne zaveze. Faust zaradi zakona v sebi krátko in malo mora hoditi drugačno potce je potrebno tudi zoper svet in celo zoper božanstvo. Namesto številk v risu ure - magične besede iz Mefisto vega slovarja: SOMNIA / TERRORES MAGICOS / MIRACULA / SAGAS / NOCTURNOS LEMURES / PORTENTAQUE. V vsaki strasti - demon, zapíše poet, ki secira Faustovo dušo in jo vodi po temnih galerijah, kjer so pokrajine sobe in od koder veje duh večnega. Življenje je zares za življenje darováno. Faust ne liže prehojene poti. V nekem trenutku se ustaví - in nastopi čas ljubezni, ki jo bo žrtvoval svojemu višjemu cilju. V Valpurgini noci bo v moři izsanjal črno mašo, ki jo je rodila njegova Ijubezen. A Ijubezen vse pretrpí, к et govori v jeziku angelov. Ker je božanska in neuničljiva. Ker je prapočelo vsega. Faust ni tisti daljni kralj iz Tule „prezvestega srea, ki v dar od mrtve ljube imel kupo je iz zlata. Kot sveto jo je hranil, pri vseh gqsteh nalil, in solze so mu pritekle, ko iz nje v spomin je pil. In ko je moral umreti, ja mesta štel naokrog, vse dědičů namenil, le kupe ni dal iz rok. Se enkrat je povabil si vileze v gosti, tja v grad na morski skali, v dvorano iz davnih dni. In vstal je slari pivec, do dna spil zadnjikrat, potem pa je sveto kupo zagnal navzdol v prepad. Pred njim tam je zajela, utopila se vrteč, oči so mu ugasnile, spil nikdar ni kaplje več. Margareta je imela zlato kupo, a ko je zrla v daljavc, se je kupa razbila, črcpinje so zarezalo smrtne rane in nekje v večnosti seje v zrealu ugledala Sveta Margareta. Mcdtem je Faust ob zvokih Eolovih harf blodil po mořském nabrežju, kjer so valoví iz kamna izklcsali podobo drugačnega človeka in ga v večnem valovanju tišině spet zabrisali. Potovanje se nadaljuje. V dcžcli antičnih bitij si Helena og-

rne plaše, ki bo kot ožarjen oblak ponesel Fausta in Mefista nad nazobčane vrhove. Tam bo iz požganih tal vzniknila palača, sezidana iz živih Ijudi. Morje bo onemelo, le zvonjenje bo trgalo tišino. Slehernemu blagemu ušesu je tako pocingljavanje odvratno. Prokleti BIM - BA M - BIM. Kot megla se vleče preko jasnega neba. Se vplétá v sleherni dogodek od krsta do pogreba, kakor da je življenje votel sen, ujet med dva udarca: BIM i BA M. Med Nebesi in Peklom, na življenjski osi - axis mundi - se bo čudežni grád razblinil. Tema bo zagrnila Faustov svet, tema, svetlejša od najmočnejšega sonca. Le misel se bo izmaknila v věčnost. Ura se ustaví. Kazalec páde. Mefisto stiská svojo mrzlo pest. Ce bi vam izdala angelski jezik, bi morda lahko odgovorila na „vprašanje, ki me muči dan i noč: KAKO in KDAJ in KJE. In včasih tudi ČE“. A pero zariše le krvaví ris. Ostal Mefisto in njegova sirafonija tišině. Sedaj, na koncu tega stoletja, ko resničnost postoje poezija, sedaj lahko umetnost v svoji Senci - na odru, poskúša tudi višji let. Da, mora - če noče, da jo osramoti oder iivljenja... piše Schiller v času rojstva Goethejevega Fausta. Konec stoletja. Zastor páde. Mefisto se na prosceniju visoko zravna, sestopi s koturnov, odstře masko in tančico: Ich bin nur ein Schauspieler ! □ Livia Pandur