Jugoslovenski Rotar

mirilo, Je nadaljevalo društvo svoje delo in doseglo višek v letu 1852, ko Je posle Filharmonične družbe vodil dr. Etbin Costa, ki je bil pozneje voditelj ljubljanskih Slovencev. Radi preobilice poslov je potem odlozil predsedstvyo družbe, ki je začela živahnejše delovati od leta 1859 pod vodstvom prezaslužnega dr. Anton Schcpla.

Filharmonična družba je imela tudi lastno glasbeno šolo, na kateri je bil že leta 1805 nastavljen glasbeni učitelj, ki je bil hkratu tudi učitelj glavne mestne Glasbene šole. Šola je pa narastla, ko Je začel Gašper Mašek 2. januarja 1821 poučevati tudi solopetje. Da so bile takratne ljubljanske glasbene šole na najboljšem glasu. je dokaz, da Je prosilo za razpisano učiteljsko mesto 20 reflektantov, med njimi tudi slavni nemški skladatelj Franc Schubert. Za Gašperjem Maškom Je 50. avgusta 1856. leta nastopil pri Filharmonični družbi kot učitelj petja in vijoline skladatelj Anton Nedvčd, absolvent praškega konservatorija. Prevzel je leta 1860. mesto učitelja petja na državnem učiteljišču, dočim je pri Filharmonični družbi obdržal ravnateljske posle in zborovodstvo. NJegovi pevci so peli po celi kranjski deželi, pa tudi po sosednjih krajih, tako slovenske kakor tudi nemške pesmi. Takrat je imela Filharmonična družba nad 500 članov. Leta 1865. je prisel k druzbi z Dunaja Josip Zéhrer, pianist in leta 1871 iz Prage violinist Hans Gerstner, ki sta oba motno povzdignila glasbeno ZiyIjenje v Filharmoniéni druzbi in njeni glasbeni Soli.

Medtem Je bila doba „.Čitalnic“, ki je omogočila razmah slovenske glasbene produkcije, ker so Čitalnice imele dobre pevske zbore. Novi skladatelji GaSper in Kamilo MaSek, Benjamin in Gustav Ipavec, Miroslav Vilhar, Davorin Jenko, Avgust Leban, Anton Hajdrich, Karl Kocijanéié, Fran Gerbié, Anton Nedyvéd, Anton Forster, Feliks Stegnar in Anton Stéckl, so skladali za posvetne pevske zbore, doGim so se uspesno uveljavljali v cerkveni glasbi Gregor Rihar, Leopold Cvyek, Josip Leviénik, Andrej Vauken in drugi. Proti koncu 70 let smo imeli ze celo zbirko zboroy in samospevoy,. ki niso prav nič zaostajali za takratnimi deli tujih literatur. Manjkalo pa je nekoga, ki bi sistemati¢no skrbel za poglobitev naSega glasbenega dela. Slovenski učitelj Kuhar, ki je sluzboval pri Dev. Mariji v Polju, si je izmislil, da bi se moralo ustanoviti društvo. ki bi bilo za glasbo to. kar sta slovenski knjigi Slovenska Matica in Mohorjeva druzba. To misel je povedal mlademu idealnemu pevcu in navduSenemu glasbeniku Vojtehu Valenti, ki je v letu 1871 misel sprejel za svojo in priobéil v ..Slovenskem Narodu“ oklic za ustanovitev glasbenega društva. Spomladi 1872 se je sešel pripravljalni odbor pod predsedstvom Frana Ravniharja in ob sodelovanju dr. Karla Bleiweisa, Frana Drenika, Antona Forsterja, Petra Grasselija, Antona Nedvéda, Vojteha Valenta in raznih drugih. Pripravili so pravila, ki so bila 7. junija 1872 potrjena. Namen druStva „Glasbene Matice v Ljubljani" je bil vsestransko podpirati in gojiti slovensko narodno glasbo, s tem, da zalaga dobre slovenske kompozicije in razpisuje darila za najboljša domača glasbena dela, nabira narodne pesmi in jih izda v urejeni zbirki, osnuje glasbeno knjiznico vseh domatih izvirnih kompozicij, pa tudi slovanskih kompozicij, pospeSuje glasbeno produkcijo in utemelji Glasbeno Solo. Društvo Je takoj stopilo v stik s Hrvaškim pevskim društvom „.Kolo“ v Zagrebu, „Slovanskim pevskim društvom“ na Dunaju in „Hudebni Matico" v

196