Jugoslovenski Rotar

sti, ki niso v skladu s sistemom, zatreti, a se to izvrši zvečine v propast otrokovega značaja. Najhujše, kar pa je to, da se otrok popolnoma odtuji domačemu gnezdu, da mu v najnežnejših letih njegovega razvoja manjka toplota domaéega ognjiS¢éa,, da gre sam zivljensko pot, ki mu jo ni pokazala ne materinska ljubezen, ne skrbnost o¢eta, — temveé sistem in Se ta ne zaradi otroka in njegove vzgoje, temvec zaradi sebe samega. Kako naj se potem mladina vzgaja v »¢loveka dobre volje«, kako naj pridobi tiste lastnosti, ki so potrebne za ustanovitev lastnega doma, svoje lastne druzine, za vzrejo in vzgojo lastne dece, ko v kolektivizmu ne najde bistvene podlage onega odli¢nega svojstva, brez katerega ni harmonije v Cloveskem Zivljenju — — — ljubezni in spoStovanja.

Ze ta suha dejstva, ki mi jih niti ni treba izpopolniti z neStetimi drugimi pojavi, kakrsne najdemo pri primerjanju individualne in kolektivne vzgoje, nam dokazujejo, da more ¢lovek nešega kova priznavati edinole individualno vzgojo kot tisto, ki je vstani, da ustvarja ljudi dobre volje, sposobne in koristne za sožitje na tem svetu.

Obravnaval sem v teh svojih izvajanjih seveda le oba ekstrema individualne in kolektivne vzgoje. Pri pomniti pa moram, da je tudi naša sedanja individualna vzgoja v nekem majhnem delu tudi kolektivna, kolikor namreč naša deca poseča šole, v katerih se naenkrat poučuje prilično veliko število učencev. Toda pri svojih izvajanjih o kolektivni vzgoji sem mislil na tisto deco, ki v najneznejsi dobi zapusti starše in dom in nato v vsem svojem razvoju in delovanju popolnoma oddvojena od domačih in od doma služi le skupnosti. Tudi pri naši običajni šolski izobrazbi se upravičeno podčrtava potreba individualne vzgoje in naj tudi vsak šolski vzgojitelj kolikor le mogoče pazi na posebne lastnosti svojih učencev. Naši šolski vzgoji pa še vedno ni moč očitati sistematičnega kolektivizma, ker je vendar naSa Solska vzgoja sama sebi cilj; pri kolektivizmu pa so cilji vzgoje povsem drugi. Razen tega pa tudi preostaja klub naSi Solski vzgoji ne samo v druZini dosti prilike za sréno naobrazbo, temveé tudi s posebnim poukom dosti moznosti za pospeSevanje onih stremljenj, ki jih dosti pestro kaze otrokoy znaéaj. Zato kljub nasi skupni Solski izobrazbi ne moremo nikakor trditi, da vzgoja naSe mladine ne bi bila individualna. Smisel za skupnost, ki jo kolektivna vzgoja tako zelo povdarja, Je gotovo tudi odlična lastnost, toda ne smemo prezreti, da je prvi začetnik skupnosti familija in da morajo biti prvi »kameradi« otroku njegovi svojci. Sodruznistvo nima za sebej topline domače vzgoje in zato ne pozna dobrote in ljubezni, temveé le sistem in njegove svrhe. Kolektivizem ubija človeka in dela iz njega robota. Pred favoriziranjem takega strašnega in nenaravnega človeškega razvoja pa naj nas svarijo sedanji hudi časi, ki nam v dosti jasnih oblikah razodevajo posledice kolektivne vVZBSOJe.

Iza toplog pljeska dru Viljemu Krejči, ustaje brat dr. Ljudevit Šolc, R. K. Varaždin, koji u kraćem govoru pledira za jedno

555