Sokolski vestnik

3

sečal svojo največjo pa-žnjo tehničnemu delu v Savezu in župi ter obveščal svoje čitatelje tudi o važnih zadevah sokolskega sveta sploh. Končno pripominjamo, da bo potrebno organizirati tudi v tem pogledu vsa društva in okrožja, da si izvolijo svoje stalne poročevalce, ter da prevzamejo skrb, za kolikor mogoče veliko razpečanje lista med članstvom. V ostalem pa bo korakala "župa Ljubljana I po svoji sedanji poti naprej, vršeč pri tem svojo dolžnost kot višja sokolska organizačna jedinica. Brate in sestre kličemo k delu! Vsi za enega, eden za vse! Zdravo!

Stane Vidmar

Mi Sokoli, mi idealisti!

Ko smo se vračali pred približno poldrugim letom kot legijonarji domov v svobodno domovino, smo sanjarili o delu, ki nas čaka doma, sanjarili smo in zidali gradove v oblake. Sanjarili smo o novem, krasnem poletu našega Sokola, o silnem, svobodnem razmahu našega dela. Sanjali smo, mi idealisti, o vsestranski podpori, katere bo deležno Sokolstvo od strani naše svobodne države,,za katero si je steklo s svojim narodnovzgojnim delom toliko zaslug. 2e smo si zidali v oblakih idealne sokolske domove, krasne in vsem higijeničnim predpisom odgovarjajoče telovadnice, obširne oblačilnice v zvezi s kopelmi, dvorane za predavanja, krasna letna telovadišča itd. V domišljiji smo videli hiteti večer za večerom množice članstva in trume naraščaja v naše telovadnice in predavalne dvorane. In računajoč na zlato srce našega naroda, smo bil; prepričani, da bo sledilo osvobojenju in narodnemu ujedinjenju tudi ujedinjenje vseh slojev in vseh strank našega naroda v eno samo veliko in v bratski ljubezni in slogi živečo družino. Kaj vse smo še videli in gradili v oblakih, česa nismo še sanjali in pričakovali, mi nesrečni idealisti, ki smo verjeli celo, da se spremene tudi nekdanji Savli v Pavle Teda, prvi korak na domača tla je prinesel prvo presenečenje. In čim bliže doma, tem tesnejše nam je postajalo. Krvavečega srca smo gledali, kako se razblinjajo v nič vse naše sanje, kako se podirajo naši krasni, v oblake zidani domovi. Poguma nam tudi to ni vzelo. Idealizem je pač res težka bolezen in kdor zapade v to bolezen, navadno več ne ozdravi. Vrgli smo se na delo. «Kar je slabega je treba popraviti, kar še ni, bomo zgradili», smo si rekli. In zgrabili smo tu, zgrabili tam in tu in tam smo si opekli prste. Izpočctka smo se spogledavali začudeno, končno pa smo si vendar-le morali priznati žalostno resnico. Namesto starih črnožoltih avstrijskih zastav, vihrajo s hiš slovenske in jugoslovanske trobojnice ali ljudje v hišah so po veliki večini ostali isti. Preobrat je pobarval zunanjost modro-belo-rdeče, ali ljudi ni spreobrnil. In čira globlje