Ženski pokret
in skrbi. Dodre gospodarje bi se iskazali, ako bi uredili socijalne in higijenske razmere, iz katerih priteka novo življenje tako, da bi računali samo s tisto izgubo, ki jo je nemogoče preprečiti. Za mnoge matere so danes socijalne in gospodarske prilike takšne, da ne morejo obdržati otrok pri sebi in jih morajo izročati tujim ljudem v oskrbo. Dobrina te oskrbe je odvisna od višine zneska, ki se plačuje. Da je med to deco največ nezakonske dece, to je znano, ali tudi deca, ki bi bila drugače obvarovana vsega zlega po urejenem družinskem življenju, je danes pogosto izročena rednikom, ker preprečujejo stanovanjske razmere in boj za obstanek skupno življenje. Družine razpadajo, deca je žrtev vzrokov tega razpadanja. Kako se godi mnogoštevilni nezakonski deci In drugi deci v tuji oskrbi, o tem ne vodimo računa, ker ni potrebnega osobja zato, ne zakonov, kakor jih imajo druge države za ureditev vprašanja o rejencih in rednikih. Vidimo le posledice žalostnih in nezdravih razmer, v katerih vraščajo, in ki se kažejo v tem, da tvori največji kontingent moralno pokvarjene dece ravno ona, ki je bila izročana tuji oskrbi. In zopet se pokaže isti račun: manj truda in manj denarnih sredstev bi bilo treba za odvrnitev zla, kakor pozneje za lečenje zla. V to kategorijo dece spadajo tudi pocestni otroci plodovi mest in industrijskih krajev. Dom jim je neprijazen in mrzel, oče in mati odsotna čez dan, deca razmršena, nevzgojena, slabotna, in srečna, kadar more pobegniti iz takega doma na cesto. Cesta jej postane dom in vzgojitelj. V šoli je ves trud zaman, oče in mati utrujena od dela in nepoučena o vzgojnih sredstvih nimata ne volje ne znanja, da bi mogla biti deci to, kar bi jej morala biti. Dokler je ta deca v 7., 8., ali 9. letu gre še nekako ž njo, ko postane starejša, podivja, in ni več druge rešitve zanjo kakor prisilna vzgoja. In vendar ne bi bilo treba bogzna kakšnih materijelnih sredstev, da se bi preprečila podivjanost in poznejša prisilna vzgoja. Ali če ni sredstev moramo mirno gledati, kako se dopolnjuje žalostna usoda te dece na škodo njej in splošnosti. Res je, da je v malem obsegu preskrbljeno, da se uklonijo najhujši primeri zapuščenosti, bede in propadanja dece in mladine. Imamo nekaj državnih naprav, kamor sprejemamo malo deco, šoloobvezno deco in moralno ne več intaktno deco, toda te naprave so tako majhne in nepopolne, da v nobenem oziru ne zadoščajo. Ali nedostatek teh napravni le ta, da niso v pravem razmerju s potrebo, hujše je to, da je njih borna eksistenca
4
O potrebi dela za zaščito dece in mladine
155