Arhiv UNS — Stari listovi — Najstariji

Slovenski List

Neodvisno slovensko krščanskosocialno glasilo.

Štev. 2.

V Ljubljani, v saboto 8. januvarja 1898.

Letnik 111.

„Slovenski Llst“ izhaja v sredah in sabotah. Naročnina je za vse leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četrt leta 1 gold. Vsaka številka stane 5 nov«. Dopisi pošiljajo se uredništvu „Slov. Lista“ v Ljubljani. Nefraukovani dopisi se ne sprejemajo; rokopisi se ne vračajo. Naročnina, reklamacije in oznanila se pošiljajo upravništvu „Slov. Lista" v Ljubljani. Uredništvo in upravništvo sta v Ljubljani, Gradišče štev, 16. Uradne ure od 10. do 12. dopoludne. Oznanila se računajo po navadni ceni.

„Narod“ čegavo glasilo?

Zadnje dni se je slovenskemu svetu na vsa usta povedalo, da „Slovenski Narod“ ni glasilo narodne stranke. Izjavil je to list sam, če prostovoljno, ali pa prisiljen, tega ne bomo raziskovali. Gotovo pa je to dogodek, ki odpre oči marsikateremu slepcu. Razpadel je predsodek, ki je dajal „Narodu" in njegovim spekulativnim fezorjem v javnosti precejšnjo veljavo, ki je pa na drugi strani narodni stranki, osobito v zadnjem času, neizmerno škodoval. Saj je bilo skoro povsod razširjeno mnenje, da izključno le „Narod 11 zastopa narodno stranko in da je on jedini tolmač njenega programa ter politične taktike njenega vodstva. „Narod" je bil vsled tega za izvestne, seveda bolj ali manj nerazsodne kroge, osobito po deželi, sveto pismo. In gorjč mu, kdor se ga je dotaknil, takoj je bil vržen med nasprotnike, če ne celo med izdajice narodne stranke! To je seveda laskalo tistim par „Narodovim" akcijonarjem, ki s tujimi akcijami nekdaj s tako težavo in narodno požrtvovalnostjo nabrani denar! delajo svojo osebno politiko, pa so pri tem do zadnjega Gnetli 4-' e\ OVvMO V, « 4uW KA. Kul širokim plaščem narodne stranke, Sedaj menda vender ne bode več zvršena „nagla sodba" nad vsakim, ki se bode upal biti glede narodne Stanke drugega mnenja, kakor pa „Narod", ki tudi ni nikako glasilo stranke več. Čegavo glasilo prav za prav je „Narod", tega ta list sam ni povedal. Povemo pa mi prav ob kratkem, da se stvar še bolj pojasni. „Narod" se je bil ustanovil pred tridesetimi leti z delniškim kapitalom. Požrtvovalni rodoljubi posvetnega in duhovskega stanu iz vseh slovenskih pokrajin so pokupili delnice, da so omogočili „Narodno tiskarno" in pa „Slovenski Narod". Vrhovna direktiva vsemu podjetju, in torej tudi „Narodu", je bila v rokah občnega zbora del-

niškega društva. Dokler so bile delnice v posesti mnogih in raznih Slovencev, tako dolgo se tudi ni bilo bati, da „ Narod“ postane jednostranski in partikularističen list. To pa se jeVkmalu spremenilo. Delnice niso ostale v starih rokah, ampak so kot blago začele krožiti okoli, in so tako prišle v last raznih, tudi politično popolnoma indiferentnih oseb. Delnice so tudi morale prestati veliko kriz. Kdor je imel o pravem času dovolj denarja, ta si je delnic nakupil. Tako je prišlo, da so se delnice kupičile v rokah imovitejših posameznikov in da je tudi „Slov. Narod 11 postal le privatna lastnina nekaternikov. Danes nihče ne ve, kje tiči ta ali ona delnica. Toliko pa je gotovo, da se velika večina delnic, katere so sploh znane, nahaja v rokah dr. Tavčarja in dveh ali treh njegovih zaveznikov, ki tudi imajo delnice „en gros“ v oblasti. Od tod se da razlagati, da je dr. Tavčar že nad deset let načelnik „Narodne tiskarne 11 , da na občne zbore, ki prvikrat nikdar niso sklepčni, prihaja k večjemu po pet ali šest delničarjev in da je celo težko sestaviti upravni odbor. Vrhovno direktivo daje torej zdaj „Slovenskemu Narodu 11 občni zbor v osebi dr. Tavčarja. Kakemu delničarju, ki je s ■■ ilßiUu Htt, ■ is®* hi 1 voljen, niti na misel ne pride, da bi se občnega zbora udeležil, ker že naprej ve, da je nemogoče prodreti s predlogom, ki dcu. Tavčarju ni všeč. Čegavo glasilo je torej „Narod" in čegavo more biti? Njegovi uredniki, popolnoma odvisni ljudje, morajo pisati, kakor jim narekuje dr. Tavčar, ki ima, kakor smo videli, prav lahko in vzvišeno stališče. In tako je „Narod" tak, kakeršen je slučajno dr. Tavčar! List se je spreminjal in se bo spreminjal, kakor njegov gospod. Dobe, v katerih je bil pri „Narodu" Tavčarjev vpliv veliko manjši in ko je bil „Nared" prišel na kako bolj načelno stališče, so bile jako redke in kratke. V zadnjem času je dr. Tavčar vrhu vsega tudi sam „Narodov" šefredakter. Kaj tedaj treba še

odgovora, čegavo glasilo je dandanes „Slov. Narod", ki je bil zasnovan v davnih časih kot narodni organ vseh Slovencev? Tega seveda dr. Tavčar in trojica velikih akcijonarjev nič večne pomnijo. Le tako je bila mogoča psovka, katero je „Narod" pred nekaj dnevi zabrusil izvenkranjskim Slovencem, da je namreč smešno, če se oni vtikajo v kranjske razmere ali v to, kaj in kako „Narod" piše. Akcije so zdaj v trdnih rokah in nobenemu ni mari, kaj se zdaj ž njimi počenja! Tako vezan časopis, kakor je po povedanem „Narod", tudi glasilo stranke biti ne more. Za narodno stranko pa je bil zadnji čas, da je „Narod" zdaj izjavil, da ni njeno glasilo. To je znabiti največja usluga, katero jej je kdaj storil ta list.

Štritofova čitanka.

(Odgovor ocenjevalcu g. prof. Bežku. *)

V zadnji številki lanskega „Lj. Zvona" na str. 771. ocenjuje urednik g. prof. Bežek mojo nemško čitanko za 1. in 2 razred slovenskoutrakvističnih šol z besedami: „G. izdajatelj sicer ni pristaš Neumannovih načel, ki so po naših mislih pri ureditvi beril edino veljavna, temveč je v obče prav kakor Larapel razvrstil štivo po vsebinski sorodnosti berilnih sestavkov, upošteval dalje načelo „variatio delectat" in se menda oziral tudi na druge imponderabilije, od katerih si Lamplovci obetajo mnogo postranskega uspeha. Tudi prevladuje v celi čitanki didaktika, pač najnižja izmed vseh leposlovnih vrst.“ Kdor se spominja, kako je g. Bežek 1. 1893. v „Lj. Zvonu" Neumannova načela o sestavi čitank koval v deveta nebesa, a Lamplove čitanke kot prave bognasvarujnestvore pehal na dno pekla ki so pa kljubu temu že v 6, odnosno 4. in 3. izdanju odobrene od vis. ministerstva tisti razume tudi hudo obsodbo, ki je izražena v tej oceni. Nikakor mi pa ni na misli, pobijati tu morebiti Neumannova načela

<) Tega odgovora uredništvo »LJ. Zvona« ni hotelo vzprejeti. Op. p is.

in opravičevati Lamplova in pri tem dokazovati, da leži resnica kakor navadno tako tudi tukaj nekako v sredi med dvema ekstremoma; saj mi treba le malo besed v dokaz, da je obsodba g. Bežka popolnoma neopravičena in krivična, ker trdi, nerazumljivo mi zakaj, ravno nasprotno od tega, kar je res. Da bi bila moja čitanka sestavljena po Lamplovih načelih, kakor trdi g. Bežek, to prav tako odločno zavračam, kakor trdim na drugi strani enako odločno, da je, razun v eni sami nebistveni točki, sestavljena popolnoma po načelih Neumannovih, kar mi g. Bežek odreka. Kdor pregleda knjigo natančno in ne samo površno, kakor g. Bežek, ta mi bo to priznal. V edini točki se ne strinjam z Neumannom, da poezije nisem ločil od proze in obojega ne razvrstil še dalje na znane skupine. Pač, prvotno sem bil i to storil, toda vis. ministerstvo mi je vrnilo rokopis z naročilom, naj opustim to razvrstitev, V vseh drugih rečeh se do cela strinjam z Neumannom: kar Neumann zahteva pri vsaki posamezni skupini, „da vsaka napreduj od ložjih do težjih beril in da se be rila umerjajo po polagoma rastočem znanju in duševni zmožnosti učencev" in to je baš punctum saliens vseh Neumannovih načel prav taistega načela sem se držal tudi jaz pri celi, na skupine ne razdeljeni čitanki ter sem

razvrstil vsa berila edino tako, da za ložjimi slede polagoma vedno težja, težja ali glede na jezik ali glede na vsebino, potem še le sem se oziral tudi na „vsebinsko sorodnost", prav kakor tudi Neumann sam o sebi pripoveduje L. p. VI. V svoji dotični vlogi na ministerstvo sem pisal dobesedno: „Dem Wunsche . . . wurde Rechnung getragen, indem die friihere Eintheilung in 3 Gruppen (I Erzahlende Prosa, 11. Beschreibende und schildernde Prosa, 111, Poesie) fallen gelassen wurde und alle Lesestiicke ohne Ausnahme nach dem Principe geordnet wurden, dass auf sprachlich leichtere Stiicke immer schvvierigere folgen und dass nur innerhalb dieser Aufeinanderfolge auch die inhaltliche Vervvandschaft nach Thunlichkeit Beriicksichtigung fiindet. Hiebei wurde jedoch auch auf die moglichste Abwechslung geschaut, um einem Ermilden der Schiller thunlichst vorzubeugen." V tem je vender najbistvenejše načelo Neumannovo izraženo do fotografske natančnosti! Gosp. Bežek pa vsaj ne bo hotel trditi, da je temu nasproti ona Neumannova razdelitev na skupine, katero sem jaz opustil, kvintesencija berilne modrosti in da treba i druge čitanke presojati zgolj po njej. Res da pri oni razdelitvi beril na skupine učitelj lažje „razvršča in izbira čtivo sedaj pripovedno, sedaj poučno, sedaj po-

Izvirni dopisi.

Iz moravške doline 5. jan, (Pevski večer v spomin stoletnice rojstva Ivana Vesela Koseskega, Sklep občinskega sveta moravskega. Ustanovitev kmetijske podružnice.) „Kavkova“ gostilna v Moravčah pač še ni videla v svojih prostorih tako izbrane družbe, kakor ondi napravilo vrlo „Moravsko pevsko društvo" pevski večer v spomin stoletnice rojstva I va n a Vesela Koseskega, moravškega rojaka. Spomin na tega slavnega moža je privabil h „Kavki" vse najodličnejše župane in možake iz moravške doline, privabil pa tudi obilo gostov iz Lukovice, z Brda in iz Št. Vida. Udeležila se je tega večera tudi vsa domača duhovščina, na čelu ji g. dekan in deželni poslanec Tomo Kajdiž. Med tujimi gosti naj posebej omenim g, notarja Hafnerja, g sodnijskega pristava dr. Krauta in g. davčnega kontrolorja Dereanija z Brda. Najpreje je zbrane izkreno pozdravil načelnik pevskega društva moravškega g. Frančišek Hiers c h e, beneficijat na Vrhpolju. Potem