Arhiv UNS — Stari listovi — Najstariji

etiško z ozirom na vsakokratne, hipne potrebe 11 (Bežek v „Lj. Zv.“ 1893. str. 663 ). ali prav tako je tudi v smislu uradne ocene moje knjige res, da ni vsak učitelj enako sposoben, da bi pri izbiranju vselej pogodil pravo Saj vemo, da se ne zgodi vedno, kar bi se lahko zgodilo Neroden učitelj bi prav lahko tudi čital vse skupine kar po vrsti od začetka do konca, najprej pripovedne spise, potem poučne itd, nazadnje pa bi se bavil s samo poezijo Da se izognemo takim in dru gim napakam, je treba manj vajenemu učitelju podati nekako navodilo, v kaki zaporednosti se čitaj knjiga. To pa se zgodi najlažje s tem, da čitankar sam vzporedi posamezne sestavke tako, kakor misli, da bi se morali po vrsti čitati. Če treba na vsak način poleg tega še kakega pregleda po skupinah, se le-ta lahko do la knjigi spredaj ali zadej kot posebno kazalo, kakor to vidimo v čitankah, ki sta jih spisala Kummer in Štej s kal. Ona zaporednost pa seveda nikakor neče biti „gebundene Marschroute", po kateri bi se učitelj moral strogo držati, ker je kljubu njej v okviru vsakokratne stopinje, do katere so dospeli učenci s svojim znanjem, še vedno dovolj prostosti za izbiranje, kadarkoli se hoče ustreči „hipnim potrebam 11 . Ako so pa berilni sestavki razvrščeni izključno po načelu, da za lažjimi slede težji, je

seveda do cela ničeva tudi druga trditev g. Bežka, da sem „štivo razvrstil prav kakor Lampel po vsebinski sorodnosti beril'. Ne, vsebinska sorodnost se je temveč upoštevala le toliko, kolikor je to bilo možno v okviru glavnega načela; o kaki Lamplovi „mistiki" pri tern ni duha ne sluha. Na vsebinsko sorodnost v rečeni omejitvi pa sem se oziral zato, ker le ta po mojem trdnem prepričanju, ki je nastalo po večletnem praktičnem poučevanju v šoli, zelo pospešuje ono snovanje asociacijskih vrst, ki je pri analitiškem jezikovnem pouku tako imenitna opora spomina. Kar se pa tiče tretje očitbe, da „prevladuje v celi čitanki didaktika", bi sicer tudi lahko dokazal, da g Bežek i tukaj pretirava, dokazal bi. da je zloglasne usiljivo moralizujoče didaktike, kakeršno ima menda g. Bežek v mislih, jako malo v čitanki, da je večina vseh sestavkov ' često že vporabljena po drugih čitankah in da sem se tudi pri tem prav za prav zopet le vestno ravnal po Neumannu, ki trdi sam o sebi, da ni vzprejel tak h beril, ki ne bi pospeševala ' „estetiške izobraženosti" učenčeve, ki ne bi po vzdigala „nravstveno verskega čutstva", ali ki ne bi izbujala „iskreno patrijotiškega mišljenja"; toda vsega tega mi ni treba, ako pomislimo, da se tu ne gre za čitanko, pisano v materinščini,

ampak za učno knjigo, ki je namenjena pouku v tujem jeziku Za takšen pouk veljajo vse drugačna načela, nego za pouk V materinščini: odločujejo v prvi vrsti praktični obziri, treba je pred vsem izbirati takih beril, na katerih se najuspešneje more gojiti pouk v tujem jeziku. Temu principu se mora ukloniti vse drugo, kar sicer določuje sestavo čitank za materinščino. Ta stran moje čitanke bi se bila morala posebno povdarjati; saj je trebalo visoko učno upravo še le s trudom preveriti, da potrebujejo slovenski učenci pri nemškem pouku drugačnih knjig, nego so jih imeli do sedaj, ko so se mučili s čitankami, kakeršne služijo rojenim Nemcem, saj je trebalo dokaza, da prevzema pri nas slovenščina vse tiste naloge, katere so sicer odmerjene nemškemu jeziku kot materinščini, in da mora pri nas nemški pouk v nižjih razredih imeti izključno praktično smer. Moja čitanka pomenja torej za slovenske gimnazijce precejšen preobrat v nemškem pjuku; zato pa tudi ni, da bi se jo metalo v en koš z drugimi nemškimi čitankami, ki so namenjene rojenim Nemcem. 'Pred vsem pa je zaslužila, če jo je res trebalo omeniti v „Ljublj. Zvonu 1 , vsaj vestnejše ocene!

Anton Štritof.

so pa zapeli moravški pevci pod vodstvom svojega neumornega vodje g. nadučitelja Janka Tomana „Pobratiraijo" in večeru primerno „Vojaško" (besede Koseskega). Slavnostni govor je govoril g. Makso Pi rna t, visokošolec Slavil je lepoto raoravške doline pa tudi nadarjenost tukajšnjega ljudstva, katero je dalo iz svoje srede može, kakor Jurija barona Vego, pesnika Antona Olibana, pa tudi nocojšnjega slavljenca Ivana Vesela Koseskega. Letos poteče sto let, odkar se je pri „Bokšetu" v Spodnjih Kosezah rodil Janez Vesel Koseski. Zato naj se ob ti priliki nekoliko bolje seznanijo Moravčani z življenjem in s pesmimi svojega rojaka. Nato je govornik v glavnih potezah narisal življenje pesnika Ko seskega, pa njegove pesmi in dobo, v kateri je Koseski toliko storil v družbi z nepozabnim dn Janezom Bleivveisom za probujo Slovencev. Vnemal je potem govornik svoje rojake, naj se spomnijo dostojno svojega Moravčana, slavnega Koseskega. Pripomorejo naj po svojih močeh, da se mu letos vzida spominska plošča v nje govo rojstno hišo. Pa še na drug način naj proslave stoletnico svojega rojaka. Ustanove naj prepotrebno podružnico kmetijske družbe. Na koncu svojega govora je govornik vnemal, naj se vsi združijo in zedinijo, da vsak po svoji moči pripomore, da se bo mogla po letu obhajati stoletnica Koseskega kar najsijajneje. Jedna zvezda naj vodi vse Moravčane, zvezda, ki pomeni čast in pa tudi korist prelepe moravške doline. Počastili in proslavili se bodo Moravčani, ako se vredno spomnijo svojega Koseskega, delali pa bodo v svojo korist, ako ustanove kmetijsko podružnico, in to ravno letos o sto letnici rojstva pesnika Koseskega. Govornik je vrle Moravčane jako navdušil; vsaj jim je pa tudi govoril iz srca. „Na vrsto sta še prišli pesmi: „Savska" in „Za dom mej bojni grom." Potem se je začela prosta zabava, ki se je razvila, rekel bi, v prelep družinski zabavni večer. Govorilo se je tudi nekaj prav iskrenih napitnic. G. nadučitelj Janko Toman je v izbranih besedah napil v slovo g. Fr. Hiersche ju, dosedanjemu načelniku tukajšnjega pevskega društva, kateri pa sedaj odhaja kot župnik v Soro. G. Makso Pirnat se je navdušeno spo minjal petdesetletnice presvetlega cesarja Gro moviti „živio" so zadoneli, ko je končal svojo napitnico in navzoči so stoje zapeli jedno kitico cesarske pesmi. 6. Dereani je napil vrlim moravškim možakom Mej napitnicami so pa zvenele prelepe naše domače pesmi po ukusno okrašeni sobani. Vrlo se je obnesel ta pevski večer. Bil je tu zbran cvet moravške doline, sami vrli in odlični možaki. Zato se je pa tudi vse tako lepo mirno, složno, rekel bi prijateljski vršilo. Drugi dan je šel na okolo le jeden glas: takega lepega večera še nismo doživeli Moravčani! Po-

zabiti ne smem, da se je ta večer vže tudi izvolil lokalni odbor za prireditev Koseskega slavnosti, ki se bode vršila po leto. V odbor so voljeni nastopni gospodje: dekan in deželni poslanec Tomo Kajdiž kot načelnik in odborniki: Capuder Jakob, župan koseški, I Dereani, davčni kontrolor na Brdu, Hušnikar Janez, župan drtijski, Mlakar Luka, župan lukoviški in Toman Janko, nadučitelj moravški. Ta odbor bo delal priprave za slavnost Koseskega vzajemno s ,pisateljskim društvom v Ljubljani 11 , ki je vže obljubilo svoje sodelovanje. Omenjam naj tukaj še par veselih vestij iz naše moravške doline; vestij, ki pričajo, da smo se začeli Moravčam gibati in se zavedati. Moravška občina je tudi stopila v kolo zavednih in naprednih slovenskih občin; bila je namreč v občinskem zboru pri seji dne 29, grudna preteklega leta soglasno sprejeta nastopna resolucija : „Moravški občinski zastop najodločneje obsoja pogubonosno delovanje vseh obstrukcijskih strank, pozdravlja pa iskreno solidarnost državnozborske večine in njeno postopanje. Prav tako občinski zastop izraža svoje veselje nad pričetimi poskusi v dosego sprave na Kranjskem in želi tem poskusom gotovega uspeha." S posebnim veseljem poročam še o jeclni stvari. Dne 4. prosinca t 1. popoldne zbrali so se vsi najboljši možje pri „Mesarju" v Moravčah, da se pogovore o kmetijski podružnici Ta pogovor je imel lep uspeh. Vpisalo se je takoj toliko število mož v kmetijsko družbo, da se lahko ustanovi podružnica moravška. Ustanovil se je tudi takoj začasni odbor, ki bo vzel to stvar v roke. Procvita naj mlada moravška podružnica in zbere naj v svoje kolo vse gospodarje v moravški dolini! Upamo, da bo kmetijska podružnica velicega pomena za našo dolino in da bo vrlo pomagala povzdigniti neveseli gospodarski položaj, ki ga sedaj opazujemo v našem kraju. Bog jo živi moravško kmetijsko podružnico! Bog živi može, ki so se trudili za nje osnovanje! Bodi dovolj! Rad bi pisal še več, a vže iz tega bo svet spoznal, cj.a Moravčam vstajajo. Bog in sreča junaška ž njimi! Podkrajem Iz Celovca, 6,januvarja (Spravna akcija na Kranjskem.) Ko je državni poslanec g. dr. Ferjančič na shodu v Postojni razkladal svoja osebna mnenja o vpeljanih mislih o slogi, o storjenih prvih korakih, merečih na združenje razdvojenih slovenskih strank na Kranjskem, je izrekel, da poleg drugih vzrokov to, namreč slogo, zahtevajo tudi obmejni Slovenci. Da, to zahtevajo obmejni Slovenci odločno, svečano, vselej in povsod! Da, slogo zahtevajo obmejni Slovenci, dobro poznavajoč velikanski pomen dogodka, ako se doseže zjedinjenje Slovencev v deželnem zboru kranjskem I In ako bi tu hoteli še jedenkrat posebej tolmačiti v tem oziru mnenje in želje ko-

roških Slovencev, reklo bi se nam lahko po pravici, da nosimo vodo v Dravo. Zjedinjenje Slovencev je danes, v današnjih političnih dnevih, principijelen postulat in nikakor ne samo oportunistična zahteva In s tega stališča motreč tok sedanje naše politike nikakor ne moremo umevati, kako da se narodnonapredna stranka obnaša sedaj tako malo odločno, tako nekako hladnokrvno, zakaj da ne nastopi odločno, mladeniško navdušena, kakor bi se v tem času prijalo, z moškimi dejanji, da prej ko mogoče zadobi ideja sloge kri in meso, kakor se izraža neki goriški list. Nikakor nimamo namena tu a priori ščititi katoliško narodne stranke in tega tudi ne moremo dobro vedoč, da bi bilo to, kar imenujemo danes samo še idejo, že zdavnaj lahko dejstvo, ako bi bil g dr. Šušteršič že prej prišel do prepričanja, da je sloga potrebna. A kar je bilo, pozabimo! Danes moramo le konštatovati, da so sedanje avstrijske politične razmere privedle katoliško-narodno stranko do boljšega spoznanja, in da je to svoje boljše spoznanje tudi častno pokazala očitno, odločno pripravljena po možnosti storiti vse, da se doseže sporazumljenje. Osupnil nas je pa včerajšnji „Narod" z notico, v kateri se prosi, naj bi se začelo pisati za spravo in proti spravi v glasilu „Narodne tiskarne". Ta je lepa! Tedaj zdaj, v teh resnih časih, ko nam sovražnik od vseh stranij požiga našo last, naj mi vprašamo, kje je ogenj, da si še sami dalje palimo domači krov! Povejmo resnico! Vsi slovenski časniki so že povedali, da so za slogo, samo dni, ..kp izhajajo v „Narodni tiskarni" se zvijajo v škripcih in iščejo vzrokov za neslogo, ker jim je ostudno stran karsko gospodstvo prva, slovenstvo pa zadnja briga. Na straži pa ne stoji samo „Slov. List", ampak stojimo tudi mi obmejni Slovenci, ki s skrbnim očesom opazujemo, kaj se go Ji,v središču, S Koroškega, 6 januvarja. Občinske volitve so izpadle pri nas dosihmal, večinoma slabo za nas Slovence. Bijemo se z vso narodno odločnostjo, toda bijemo smrtni boj! Pritisk od nemške in nemškutarske strani se, popisati, ne da. Narodna voda se je pozno, rekel bi prepozno napeljala v slovensko' strugo, kajti še le odkar imamo „Mir", se je začelo pravo slovensko narodno gibanje Imeli smo sicer že pred 30 leti v narodnem duhu pisane časnike, toda bili so vsi nemški. S tem se je spravila mlačnost in nekaka bojazen v naše sicer razumno ljudstvo, kar nam je zelo na škodo. Kar danes pri nas pravično, narodno misli, vzgojila nam je naša prezaslužna duhovščina. Ko bi bila duhovščina za nas tako malo vneta, kakor so malo vneti nekateri kranjski veljaki za njo zastonj bi danes iskali Slovencev na Koroškem. Da mi še danes ne moremo doseči pravega uspeha, je krivo to. ker nas je za borbo še premalo, ker je

8

SLOVENSKT LIST

Letnik ITT.