JUS standardizacija

STANDARDIŽAČIJA

Vsekakor je tudi ta prispevek pod prvim dojmom nujnosti in reševanja čisto osebno mnenje, ki pa temelji vsakakor na drugi značilnosti problema, da je končni namen razprave poiskati tako praktično rešitev, s katero bi bilo nujno potrebno izdajanje jugoslovanskih standardov izdaino olajšano.'

Če bi hoteli proučiti dejansko sfopnjo razvoja naše tehniške terminologije v vseh treh jezikih jugoslovanskih narodov, bi bile potrebne zelo obširme analize, tako da se zdi umestnejše priključiti se V naprej mnenju enega izmed prej omenjenih pisceV, ki je prišel do precej splošnega, toda dovolj pravilnega zaključka, da je naša tehniška terminologija, se pravi v vseh treh jezikih jugoslovanskih mnarodov, zelo nerazvita. Kakor hitro pa se s te perspektive lotevamo kompleksnega' vprašanja, 1.J. ustvarjanja enoine jugoslovanske tehniške terminologije, moramo naprej zelo tehtno preudariti, ali so naši jeziki po tehniški strani v resnici še tako nerazviti, da bi jih lahko »zaradi praktičnosti in smofrenosti« Čisto preprosto — če že hočete — pometali v en lonec in V njem skuhali nekaj novega im celo — enotftnega.

Slovenska tehniška terminologija se je v zadnjih treh desetletjin razvijala povsem samostojno in si v tej dobi ustvarila toliko tradicije, da bi si ji zdaj zaradi utemeljene naglice pri redigiranju standardov, na škodo slovenskega tehniškega jezika v celoti z nobenim pogojem ne kazalo odreči.

Najbrže sodim prav, če menim, da bodo podobni tudi glasovi (glede slovenske in glede svoje terminologije) iz drugih jezikovnih središč in da rešitev tega vprašanja vendarle ni izvedijiva s pomočjo nekih začasnih im kompromisnih — čeprav ne najboljšin prilagoditev za potrebe standardov in da pri tem Dpionirskem delu me moremo sodelovati samo tehniki.

Tudi v. drugih jezikovnih področjih se bodo lahko sklicavali na tradicijo im samostojnost. Po vsej verjetnosti sta se srbska in hrvatska terminologija v teku dosedanjega razvoja še najbolj prepletali, tembolj ker še ni zelo dolgo odkar sta začeli hoditi po izrazitije začrtanih smernicah. Vsem našim terminmologijam (če jih tako lahko imenujemo) je skupna značilnost, da so bile zaradii nerazvite ali vsaj nesamostojne obrfi in industrije močno pod tujim vplivom, tako da se le-tega še zdaj nismo mogli otresti, pač pa so ostanki te žalostne dediščine tako trdoživi, da dajejo v mnogih primerih celo edino možnost za sporazumevanje međ domačimi tehničnimi ljudmi, po sili razmer primoranimi, da se zatekajo k temu od vseh vetrov nanesenemu im kot po svoje ustvarjenemu besedju za svojo stroko.

Škoda je, da se je začelo o vprašanju strokovne terminologije pisati šele sedaj, ko so bili objavljeni nekateri -jugoslovanski standardi in tik pred izdajanjem le-teh v večjem obsegu. Razumljivo pa je, da so avtorji standardov v takih razmerah na tehniškem jezikovnem področju in terminologiji še posebej prišli v zadrego, pa se zato že ob prvih korakih zaskrbljeno sprašujejo, ali na račun nerešenega ali slabo rešenega sftrokovnega izraza ne bo trpela kakovost vsega dela na standardu. V teh nevšečnih okoliščinah pa bi si bili avtorji vsekakor lahko prihranili sklicevanje na skoraj že prislovično nujnost, kajti res je namreč tudi to, da je bilo že pred leti mnogo pobud prav z naše strani (mislim na prizadevanje slovensko govorečih tehniških ljudi), ki so ostale brez odziva, pa čeprav smo Že ftakrat opozarjali na nujno potrebno ureditev ftferminoloških vprašanj. Morda odgovor zvezne komisije za standardizacijo, da poziva takrat nismo naslovili nanjo, jemlje takemu očitku nekaj prepričevalnosti, slej ko prej pa se ne da z ničimer oporekati nadaljnji ugofovitvi, da v drugih republiških središčih za vso fehino argumenfacijo, da je treba problem terminologije premakniti z mrtve točke, nismo našli prav nobenega zanimanja. Po vsem tem smo se zdaj spet znašli na ftočki, na kateri je zadeva nujna.

Če torej objektivno premoftrimo položaj, nam ta čas res ne kaže več krožiti okoli vprašanja o enotni jugoslovanski tehniški terminologiji, se ga oprezno

~ tudi makedonskega

Š1

dotikati in za reševanje prihajati s predlogi, Ki'so vzdržni samo s pobijanjem »meglenega lokalnega patriotizma, preobčutljivosti in maloburžoaznega sentimentalizma.« Vsak poznavalec obširnega in zapletenega. pa tudi odgovornega dela na terminološkem graditvu katerekoli stroke ali kateregakoli jezika pri nas gre celo za tri jezike, ki so močno podobni, pa vendar toliko samosvoji, da jih ni mogoče zliti v enega — mora priznafi: enotne jugoslovanske tehniške terminologije v sedanjih okoliščinah in v roku, v katerem bi bilo ustreženo jugoslovanskim standardom, ne moremo sestaviti (pa čeprav s tem ni rečeno, da se vzlic raznolikosti naših jezikov ne bomo tod ali tam zedinili za enoten — jugoslovanski izraz). V ostalem so to že zakoni iz prakse im tudi teorije o Žživljenju jezikov, se pravi delovnega področja lingvistovV, ki so nam Že povedali, da brez njih tega dela me bomo mogli opraviti v zaqGdovoljstvo. Nadaljnja analiza bi potemtakem vedla predaleč, neglede na to, da tudi presega naše poznavanje v raznoterih Dpodrobnostih, in bi slednjič tudi prav nič ne prispDevala k nujni zamašitvi te občuine vrzeli v standardih.

Zato pa je ta edino pravilni zaključek o sestavi enotne terminologije odločilnega pomena za ?adaljnje delo pri izdajanju standardov in prav gotovo tudi — najbolj koristen!

Ker večina naših narodov — kakor je v enem izmed prej omenjenih člankov izrecno ugotovljeno govori srbohrvatski jezik, tedaj res ni bližje rešitve, kakor da se standardi izdajajo v srbohrvatskem jeziku. Kakršnokoli upoštevanje slovenskega in ·aorda jezika bi izdajanje standardov samo zadrževalo, škoda pa, ki bi nastalta zavoljo tega, bi bila prav gotovo večja od koristi, če bi v kakšno kombinirano fterminologijo kakorkoli vpletali še izraze iz našega in morda tudi makedonskega jezika. Ko bomo imeli jugoslovanske standarde na srbohrvatskem jeziku. trud za njihov jezikovni prenos na ostala dva jezika ne bo več največji, brž ko bodo za to dani materialni in fehnični pogoji.

Mislim, da bo slovenska tehniška javnost sprejela jugoslovanske standarde v srbohrvatskem jeziku z enakim zadoščenjem kakor vsako drugo dobro srbsko ali hrvatsko tehniško knjigo. Vsekakor pa bo motilo naš jezikovni čut — po tej strani kažejo dosedanje izkušnje slabše od želja —. če jezik v njih ne bo očiščen nemških in turških spak; seveda tudi tega jezika, če bo še tako čist in lep, v naše šole, tovarne, rudnke in vso našo obrt ne bomo uvajali, ker se zavedamo, da bomo s tem naši tehniki in namenu standardov enako Koristili.

In mi nato? Večina, to je torej srbski in hrvatski del našega jezikovnega območja si bo po tej poti V dogledni bodočnosti ustvaril svojo terminologijo ter

'nas — če bo očiščena spak ne bo motilo. Naša tehnika

potrebuje tehnično stram standardov, im sicer res tako nujno kakor je povdarjeno v uvodoma omenjenih člankih. Le-ta nam bo dostopna ne glede na termi-

nologijo v srbohrvaščini, nanjo pa se bomo — kakorkoli že — priključili z uvodnim standardom o tolma-– ćenju pojmov ali Da s slovarjem, ki bi ga sestavljali obenem s standardi. To nalogo bomo s pomočjo že zbranega gradiva za slovenski tehniški slovar opravili hitro in temeljito.

To je nekaj načelnih misli o strokovni terminologiji jugoslovanskih standardov, ki naj potrdijo, da so tudi slovenski tehničko-terminološki delavci pripravljeni dati svoj prispevek Kk izdaji standardov V obliki, ki bo najprej privedla do zaželenega smotra, hkratu pa prinesla jezikovno obogatitev za vse tri jezike jugoslovanskih narodov — brez vsake trohice lokalpatriotizma ali sence šovinizma.

Ljubljana, 21. maja 1952.

Prož. ing. Struna Albert