Rad ustavnog odbora Ustavotvorne skupštine Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca : II. Debata u pojedinostima o Nacrtu Ustava

12

Stenografske beleške

finitivum ustavotvorni skupščini ali pa ga izpremeni. 'Kot grb se nam predlaga dvoglavi orel s ščitom na katerem so srbski, hrvaški in slovenski grb. Kakor veste, so grbi nastali iz ščitov. Že narodi starega veka so imeli ščite, ki so bili lepo pobarvani in poslikani, Vsem Vam je znan Ahilov ščit. Prav tako nam pripoveduje tudi Tacit o umetno izdelanih ščitih, ki so jih nosili Germani. V srednjem veku so nosili poslikane ščite vitezi, da so se med seboj poznali, ker so bili v oklopih. Iz teh ščitov so nastali grbi, ki so služili, posameznim osebam, pa tudi rodbinam, udruženjem, sodiščem in celim deželam. Po tem uvodu pridem najprej do srbskega bele’ga orla. Znamenje orla je starodavno in pomeni carstvo. Ta znak so poznali še stari Rimljani. O bizantinskih carjih beremo, da so nosili dolge haljine, na katerih so bili naslikani in v zlato vezani dvoglavi orli. Prav tako najdemo dvoglavoga orla na slikah srbskih vladarjev iz početka 15. stoletja, ki se nahajajo po srbskih cerkvah. Prvo heraldično sliko belega orla pa najdemo v početku 14. stoletja ob času carja Dušana na nekem novcu. Zanimivo je, da ta novec ni bil kovan od carja Dušana, ampak od njegovega vlastelina Olivera. Kakor veste, so prišli pod vlado carja Dušana posamezni vlastelini do tako velike moči, da so imeli pravico kovati svoj denar. (Medklic: »Pa Oliver se je zvao despotom!«) Da, on se je imenoval despot. Baš prevelika moč teh despotov je upropastila srbsko carstvo-. (Medklic: »Kao sada pokrajine!« Veselost.) Gospod kolega, to je p-a nekaj čisto drugega. Prav tako se je tudi v zadušbini, ki jo je sezidal Oliver v Lesnovu, nahajala slika Oliverjeva, ki ga predstavlja kot ktitorja v dragoceni dolami. Ta dolama je okičena od vrata do nog z dvoglavimi orli. Od Oliverja so prevzeli dvoglavega orla njegovi nasledniki. Tako dobivamo ta znak na novcih knieza Lazarja in Štefana Dečanskega. Nojpogosteje pa najdemo dvoglavega orla v arhitakturskih spomenikih kneza Lazarja, in sicer včasih s. spuščenimi krili, včasih pa z razpetimi. Tako spomenike imamo v paperti v Silendaru, dalje v samostanu Ravanici, v cerkvi kneza Lazarja v Kraševcu in drugje. Posebno pa se je posluževala dvoglavega orla porodica Lazarjeva. Ob času te rodbine je postal dvoglavi orel zemaljski grb in je pomenil narodno in državno edinstvo in pa vladarjevo dostojanstvo med Srbi. Tudi znamenje, ki sega še v ono dobo, ko je pričela Srbija kot kneževina samostojno življenje, najstarejši grb srbskega dela našega naroda, ki ga vidimo sedaj kot krbski grb na predlaganem državnem ščitu: križ s štirimi ognjili, najdemo že v tej dobi in sicer v dečanski cerkvi na sliki, ki jo je dala napraviti carica Milica. Tako je ta beli orel videl najslavnejši čas srbske zgodovine, ko se je srbsko carstvo razprostiralo do Olimpa in: Mesta, spremljal je srbski narod v vseh težkih bojih z neprijatelji, ki so navalili nanj od vseh

strani, vodil je Srbe do zmage v zadnji svetovni vojski ter pripeljal narod do osvobddjenja in ujedinjenja vseh treh plemen. Kar se tiče hrvaškega grba, najdemo najstarejši, heraldični znak v 13. stoletju na nekom banskom nov cu »banovac«, »barica«), ki so ga kovali bani najprej v Pakracu, pozneje pa v Zagrebu. (Zanimivo je, da se še danas v Bosni in Dalmaciji zove droben srebrni novec banovec, banica.) Na tem novcu vidimo grb, ki predstavlja kuno ra begu med dvema šesterokrakima zvezdama;. To je grb stare Slavonije, ker so se bani takrat imenovali »bani Slavonije«. Na istem novcu se nahajasta na nasprotni strani polumesec in zvezda; to je starodavni grb Dalmacije. Šele v drugi polovici 15. stoletja dobimo na slikah in na neki kolajni kralja Ludvika 11. pravi grb Hrvaške, namreč šahovo polje, sestavljeno iz petih vrst menjajočih se srebrnih in rdečih polj. Grb Dalmacije (tri leopardske glave) datira šele iz dobe okoli 1. 1400. Ta grb je brezdvomno iz dobe kralja Zigmunda. Hrvaški grb se nahaja sicer, pozno, a je vendar brez dvoma jako star, ker je zelo ennostaven; čim enostavnejši je grb, tem dalje sega v staro dobo nazaj. Tako tudi hrvatski grb odgovarja zgodovini in tradiciji. Kar se pak tiče Slovenije, predlaga ustavni načrt za Slovenijo poseben zriak, ki predstavlja zvezdo in polumesec. Rad priznam, da se to ni storilo morebiti iz kakega zlobnega namena, ampak to je bilo samo nepoznanje. Ta zvezda in polumesec rimata namreč s Slovenijo nikake posebne zgodovinske zveze, razen da nas spominjata na strašne boje s sovražniki, ki so prihajali iz Azije. Zgodovinsko dejstvo je, da so to znamenje imeli že stari Tračani in Iliri, ki so bivali na Balkanu. Od teh so ga prevzeli Bizantinci, od Bizantincev pa Osmani, ki so napravili iz njega svoje versko znamenje. Danes je faktično zvezda in polumesec na šrafiranem ovalu grb turške države. Mislim da b!i ne bilo primerno, če bi mi sprejeli kot sestavni del našega državnega simbola neprijateljske države. Od Bizantincev so prevzeli simbol zvezde in polumeseca tudi drugi slovanski narodi, ki so bili pod kulturnim vplivom Bizanca. Tako najdemo polumesec z zvezdo ali pa s solncem v grbu raznih mest (ta grb imajo n. pr. Imotski, Šibenik, Pečuh, Sombotelj, Brod, Varaždin, Karlovec, Zagreb, Gyongyos, Gyorgyo, Szent-Miklos, Temešvar i dr.) Tudi mesto Kalus z v Galiciji nosi v svojem grbu polumesec kot spomin na slavno zmago Sobieskega. Zlato zvezdo s srebrnim polumesecem poleg bivolske glave nosi v svojem grbu tudi Moldavija (Vlaška). Če pa nekateri imenijo, da so v dobi ilirskega preporoda prevzeli tudi Slovenci polumesec in zvezdo kot narodni grb, moram 1 temu ugovarjati. Naši zgodovinarji in heraldiki namreč trdijo, da je to znamenje za slovenske kraje popolnoma novo in tuje. Slovenija kot taka nima svojega grba. To je či-