Učitelj

Iz otroškega sveta za otroški svet 11

„iskre. od božje zvezde“. — Ta igra domišljije v. zvezi s shvatanjem čultnega predmeta ima v sebi zelo velik poživljajoč in poosobljeni element, t.j. otrok vidi to, kar imenujemo mi stvar brez življenja in duše, kot živeče in zavestno bitje. Da, celo neznatne stvari zađobe življenje in pomen, če se jih dotakne otroška domišljija. Kaj vse more biti ali postati lutka (punčka), ki jo obožava đeklica, še sama največji otrok; očetova palica je konj, ki beži v galopu, dobi sena, če je bil priden, v nasprotnem slučaju pa mora čutiti. ostroge jezdeca z bridko sablico. Celo črke so podobne |guram in osebam, ki čutijo. Ne le, da otroci pripisujejo predmetom domišljije ono stopnjo inteligence, ki jo imajo sami, ampak tudi “oživijo vesele in bridke trenutke pod „višjim vodstvom pokrovitelja“.

Nastane pa sedaj vprašanje, obuhvata (oklepa) li vse to, po :analogiji izvedeno razširjanje duševnih slik do takih, ki se nam zde nesmiselni predmeti, v resnici Živeče in varajoče shvatanje. Ali res služi trepalnica za trenutek kod zastor, ali se duševna slika za zastotom pomeša z ono pred njim, ali v koliko se ispremeni. — Tukaj bivajo brezodvomo različne stopnje varanja. Otrok v svojem treznem in zares preizkuševanem razpoloženju gotovo ne bo kraj vidnega zamenjal z namišljenim predmetom; v tem slučaju se analogija nazaj pokliče ter služi kot pojasnilo za videne stvari. Torej se sme reči, da asimilacijsko delovanje domišljije zbog majhne miselske sile in majhne moči nadzorovalne volje, ki jih ima otrok, vedno stremi za tem, da doseže stopnjo trenutnega varanja. Tuđdi se more reči in dokazati, da otroci v začetku zares mislijo ali verjujejo, da je mnogo reči živih in da čutijo. Je pa še drug način, na in po katerem se domišljija druži s čutnimi predmeti in jih more preobraziti, namreč ta, ki ga navadno imenujemo asociacijo ali druženje.

Mnogi izmed nas se more bitispominjajo na svoje iskušnje, v katerih so na sebi indiferentne boje ali glasi, bodisi potom analogije ali asociacije zadobili nekaj izvestno neprijetnega, kar nas je mrzelo in odvračalo. Smemo torej trditi, da more potek preobrazovanja stvari pri otrokih zelo daleč iti, posebno pri takih, ki imajo bogato domišljijo, in posebno tedaj, ko ne deluje nobeno močno čusivo, ki bi močneje zvezalo sestavljajoče elemente. Otrokov čut za sličnosti je navadno zelo fin in oster; znanje o resničnih razmerah stvari pa še ni prišlo do tega, da bi krotilo nagon za svobodno, nebrzdano asimilacijo. Predno pa postanejo lastnosti