Ženski pokret

ki utira pot novemu mišljenju, ki krči pot skozi pragozd zastarelih pojmov, lepota in zadoščenje in že tudi resnično novo življenje ? Da je v Rusiji na pohodu mlado, sveže in zdravo življenje, o tem nas uverava drug opazovalec, francoska pisateljica Magdaleine Marxova. Tudi ona je šla v Rusijo, da išče. Ona je našla, našla je novo ženo in jo opisuje, kakor jo je gledala njena pesniška duša, ki je za spoznavanje prihajajočega prerojenja zbog svoje intuitivnosti bolj zmožna kakor hladen motrilec ekonomskih prilik. Našla je novo ženo med delavkami in med intelektualkami, ženo, ki jej je delo vsebina življenja. Ali bo pripomogla nova ruska žena, da bo postala Rusija prava dežela hrepenenja vseh, ki sanjajo o življenju brez gnusnih izrodkov pobeljene kulture, lažnive civilizacije, o življenju, ki bo ena sama pesem lepote, harmonije in dobrote? Ako smemo verjeti opisom Marxove o novi ruski ženi, tedaj imamo toplo zavest, da je žena tista notranja gibalna sila v tej deželi brezmejnih možnosti, ki bo sčasoma dvignila visoko, visoko nad toliko hvaljene zapadne kulture. Francoska pisateljica priobčuje svoje opise v listu „The Nation I ', ki izhaja v New-Yorku’ in dva izmed teh opisov je priobčil mesečnik „Die Frau im Staate“, iz katerega jih tukaj posnemam. Prvi opis je posvečen manuelni delavki. Marxova piše: „Pogosto sem obljubila sama sebi, da ne bom nikdar izvršila napake in opisovala ženo iz te ali one dežele. Nič ne iritira močneje kakor generalizacija francoskih žen kot ženk, nemških kot sentimentalnih Gretk, angleških kot plavolasih, mrzlih moških žen; ali ako se ameriške žene označuješ tremi simboli: tenis, diamanti in soprog milijarder. In vendar V Rusiji sem, v deželi medvedov, severnih jelenov in tigrov, v deželi tropičnih rož in ledenega mraza, arktičnih in orijentalskih ljudstev, v deželi neizmernosti. V sebastopolskih ulicah srečavam krasna dekleta s črnimi očmi in svetlimi kot emajl in vitkimi udi, ki malikujejo mladenkam iz juga Francije. Na batumski obali občudujem v tropični alpski pokrajini nage, sijajne postave z bojo kot bron, ki teže v solncu. V hladnih sencah bazarov v Tiflisu hodijo devojke iz Georgije kakor princese iz „Tisoč in ena noč.“ V Azerbejdžanu srečavam bežne sence žen v črnem harhafu Potomci Kirgizev in Čerkesov, sibirske kmetice s plahim pogledom in mongolskimi lici, lilijam podobna

402

Женски Покрет

9 н 10