Ženski pokret

telo nobenega napora več, se še vedno upirajo, ko jih drugi s silo tirajo v malo vilo blizu Peterburga ali Moskve na kratek oddih. In ko se vrnejo čez dva ali tri tedne, obležene z izdelanimi spisi, tedaj so komaj bolj spočite kakor oni dan, ko so odhajale. Skoraj vse intelektualke te generacije so borbene komunistinje. Ali druga skupina intelektualk je, ki je nevtralna in celo sovražna sedanji vladi. Zlasti med učiteljicami jih je mnogo, ki so indifirentne, čeprav odkrito priznavajo, da nadkriljuje sedanji vzgojni sistem prejšnjega; kljub temu goje antipatijo proti vladi, ki jim je prinesla temeljito preobrazbo gospodarskega življenja, mnogo bede in gladu. Te nimajo prednosti, ki ga daje socijalni misticizem in ki vzdržuje one, katerih življenje sem opisala preje; lastna usoda jim je najbližja in zato je razumljivo, da je v njih čuvstvo sovražnosti napram oni vstaji, ki jih je oropala njihovega prejšnjega pokoja. In seda; k mlajši generaciji! „Spoznali boste", tako so mi pripovedovali ob prihobu v Rusijo, „kakšna interesantna generacija žen je v razvoju. Morda se Vam bodo zdele preresne, trezne sledeče le razumu..." Toda kje je hladnost, treznost teh mladih deklet? N. pr. Lena, ki jo hočem opisati, ker je tipična za vse druge, Dvajsetletna je. Rodila se je v Sibiriji, mladost je preživela na obali Bajkalskega jezera in v pokrajinah okolo Irkutska in Tomska. Njeni plavi, svileni lasje so lepi le v solncu, ako hkratu žare njena lica in jasne, modre oči. Ni ne lepa, ne dražestna, ne grda. Ali kadar jo človek gleda, ne misli na lepoto, misli na nekaj drugega kar je neizrazno. Kljub svoji opremi moški sweater, preplezano krilo, ponošen baržunast baret, okorni čevlji je angelski prikaz. Iz Sibirije je prišla v Kijev, kjer je pričela s študijami. Ob času Djeninkinovega pohoda je šla na fronto in živela šivljenji rdečega vojaka. V dobi najhujšega gladovanja je bila v Rostovu, jedla meso podgan, travo, slamo in vendar je imela še moči, da je negovala dojenčke. Sedaj dovršava študije na moskovski univerzi, se uči angleško, francosko in nemško, ter ima časa, da se poglablja v socijološke preiskave, se aktivno udeležuje političnega življenja, demonstracij, sledi vsakemu kongresu, obiskuje predavanja. Njeno posebno delovno polje je zgodovina umetnosti. Kakšna je njena okolica? Živi na periferiji mesta v mali sobici, kjer ima železno posteljo, stol, mizo, samovar, to je vse. Stene so gosto pokrite s fotografijami in slikami. V tej sobi najde pogosto krat pet do sedem oseb zatočišče. Po znanju hrepeneči mladi ljudje potujejo neprestano v Moskvo, ne da bi se mnogo brigali za to, da li ni

;9 и io

Ruska Svinsa

409