Srpski književni glasnik

Komita. 25

KOMITA.

Noga umetna, a roke ni,

tako žalostno prazni rokav visi, mrtva је desna stran,

vzel io |e Kaimakčalan.

Mimo ie ulica, mimo liudič vsak za svojo srečo hitč. Komita prosi: „Usmilite se!“ Prosiaško se krči mu leva dlan, (о је — Кајтаксајап.

Ра pride mimo mlad oficir mehkega lica, lep kavalir,

povikne na njega: „Ej, komito, bre, ni sram te, da prosiš milostinie, Jugoslavije videl si prvi dan

ti ki si vide! Kaimakčalan 2“

Čez lice mu planeta srd in bes. Komita pravi: „Sai to ni res! Poprej |e telo, zdaj duša mi mre in toje hujše, znaš П 8, bre, nego Jugoslavije prvi dan,

nego ie bil — Kaimakčalan!“

Nad očmi mu mračne obrvi bedč, nič več ne prosi, vstane in gre,

ob palici leze na Kalimegdan

in sania svoi — drugi Kaimakčalan.

Večer |e in mraz, nebo se mrači moj komita žalostno vase strmi, pod njim objemata sremsko ravan Sava in Dunav — in mrtev dan nad njim lebdi — ko črni vran.

ANTON NOVAČAN.