Učitelj

"26 НЕ не

Toda dovolj o teh nezaupnicah ni odpoved nih herbartovćev» napram „zilleriji“, Omenimo samo še en dogodek iz tega „meščanskega boja“ med znanstvenimi pedagogi, namreč izneverjenjedr. G. Frohlicha, ki je po svoji knjigi „Dić wissenschaftliche Paidagogik Herbart— Ziller— Stoy“ znan tudi našim znansfvenikomu. Frohlichov odpad je zillerjevec, katerim je po Zilerievi smrti stopil na čelo Rein, posebno skelel; kajti bil ije marljiiv in čislan sodelavec Reinovih „Pedagoških študij“. Toda l. 1883. ти je prišlo na misel, da je izdal kot „plod dolgega, resnega proučevanja immnogoletnega šolskega, in vzgojnega delovanja“ knjigo pod naslovom: „Znanstvena pedagogika“, nota bene brez pozneišega pristavka „Herbartova—Zillerieva —Stoyeva“, ker je bil tudi Frčhlichtačas še na stališču „znanstvenikov“, da le na Herbartovih пасећ» sloneči pedagokiki pritiče častni naziv „znanstvenost“. Knjiga slonž. vsa na Herbartovih naukih, vendar si je dovolil njen avtor raklo. kritiko o Zillerjevih prenapetostih, „v katerih da tiči celo gnezdo. pedagoških čudnosti“*) in o nestrpnosti nekaterih Zillerjevih pristašev. Tedaj pa je bil ogenj v strehi, tembolj, ker je doletela Frohlichovo :delo sreča ali nesreča, da ji je naklonil prilično ugodno. oceno smrtni sovražnik vseh zillerjevcev — Dittes.-Rein je kar besnel. Objavil je v svojih „Pedagoških študijah“ 48 strani dolgo. neugodno kritiko iz peresa svojega zvestega pristaša, nam že znanega Zilliga, a sam je pozneje obsodil knjigo. prejšnjega svojega marljivega sotrudnika, češ, da na nji ni nič drugega pohvaliti nego. dobro voljo pisateljevo. Kako krivična je bila ta kritika in kako se je knjiga priljubila herbartovcem vkliub negativnemu pripo= ročilu Reinovemu, vidimo iz tega, da je bila odlikovana s častno-. nagrado**) ter je doživela od fedaj (1883) pa do leta 1901 sedem. natiskov.

во * *

Tako so zillerstvu prizadeli najhujše udarce baš herbartovci: sami, torej pedagogi tiste sfruje, ki je zillerjevcem пазогодпајза in iz katere se je bilo zillerstvo pravzaprav izločilo, saj so pa herbartovci imeli tudi dovolj vzroka, da so pobijali „mladoherbartovce“, ker so se po pravici bali, da le-ti s svojimi pedagoškimi karikaturami najbo!j škodujejo dobremu imenu mojstra Herbarta, dovajajo.

Žž) Str: 199. #*%) Gekronte Preisschrift.