Učitelj

E OI — ~ —Ž—Z

zem. Danes sicer upravičeno prevladuje misel, da so interesi celote pređ interesi poedinca, ali nje enostransko poudarjanje utegne postati prav tako nevarno, kakor je nevaren enostransko po'movan in izvaian individualizem. Prirodno dano sintezo vidimo v tem, da kolektiv (danes običajno država). ki mu gre primat, omogoči vsakemu poedincu v svojem okviru čim svobodnejši razvoj in razmah, kolikor ne škoduje višjim interesom celote. To se popolnoma sklada z znanim Spencerjevim razvojnim zakonom, ki pravi, da poteka razvoj v dvojnem pravcu: organizirana materija (živega bitja kakor družbe) teži za napredujočo združitvijo ali docelitvijo, intez.gracijo, hkrati pa za vedno večjo razločitvijo, d//erenciacijo. Oba procesa sta pogoj drug drugemu. Veliki kolektivi (narod, država, cerkev) so toliko bolj diferencirani v izvrševanju dela in toliko bolj. enotni kot celota, na kolikor višji stopnji kulture in civilizacije stoje. Poeđdinci se pod okriljem kolektiva specializirajo ter so mu potrebni, prav tako pa je tudi kolektiv potreben poedincem. Delovna diferenciacija prinaša s seboj čim popolnejšo stopitev družbe, ker je vsak specijalizirani poedinec vedno bolj odvisen od ostalih članov kolektiva. Zato je primitivna družba drugačna. V njej je poedinec mnogostranejši, ker še manjka specializacija, kakršno pozna naša doba.

Prenos teh dejstev na območje šole stavlja učitelju čisto določene naloge; dejstvo diferenciacije zahteva латаџаП ас о рошка, dejstvo integracije pa AoleAfiyizacijo vzgoje. Oboje zasledimo kot smoter češkoslovaške šolske reforme, ki teži, kakor druge reforme, za življensko šolo. S popolnim ali vsaj čim večjim vpoštevanjem individualnih sposobnosti in interesov poedineca pripravlja sodobna šola deco za včlenitev v kolektiv in službo zanj. Preko močnih učiteljskih osebnosti poskuša razgibati celotno gojenčevo duševnosi, poslužujoč se pri tem dveh glavnih sredstev: dela in doživljanja, ali še bolje doživljanega dela v zmislu spontane in ako je mogoče, podruklivne aktivnosti otroka.

Ali, kakor smo rekli, prvenstvo gre nedvomno kolektivu, in vprašanje je samo, na kateri kolektiv mislimo pred vsem pri šolski vzgoji. Najprej nam je morđa v mislih narod, ki je poleg rodbine, soseske in plemena najprirodnejša in tudi najtrajneša zajednica. Ker pa narod kot tak ne predstavlja vnaje organizacijske oblike, je zanjo od nekdaj stremel in jo našel v moderni državi. Narod in (narodna) država sta torej eno: kdor abstrahira narod od države, državljanstvo od narodstva, odvzema državi in državljanstvu življenje. Za našo jugoslovansko narodno državo ima nedeljivost naroda in države prav posebno veljavnost, dasi še vedno ni dokončnega sporazuma med poedinimi deli glede njene notranje uredite. Podoba je, da se je vsaj doslej vse premalo vpošteval razvojni zakon in da se je v korist integraciji zanemarjala in morđa celo otežavala zdrava in prirodna diferenciacija. Kakor je nujnost narodno in državno edinstvo, prav fako je nujnost vpoštevanje manjših enoti, katerih voljno sodelovanje in zadovoljstvo je pogoj za uspevanje državne celote.

Državno in narodno edinstvo bo najkrepkejše takrat, ko bodo plemenske, pokrajinske in kulturne enote v popolni svobodi, kolikor seveda ne bi bilo v škodo celoti, razvijale svoje sile. V svobodi in zadovoljstvu se namreč izoblikuje nekaj silno važnega: poedini deli