Ženski pokret

Uspehi pri izbiri vrst so bili ravno tako ogromni. Ta uspeh se najlepše kaže pri sladkornem trsju: v dveh letih so uspeli na Javi, da povečajo na podlagi izbire vrst produkcijo sladkorja na enaki površini za 50—60%. Uspeh je bil v tem, da je padla cena sladkorja iz trsja na svetovnem trgu na 70 para za kilogram. Enaki uspehi so se dosegli pri produkciji kavčuka; tudi ta produkt, ki je za avtomobilsko industrijo tako važen, je danes na svetovnem trgu za eno desetino cenejši kakor je bil pred vojno. Izbiro vrst so razširili tudi na živalske produkte, kakor n.pr. jajca, mleko in dosegli izredne rezultate. Mašinizacija obdelovanja zemlje kaže sledeče uspehe: ko se je končala svetovna vojna so imeli v Zjedinjenih državah severne Amerike še 21 in pol miljonov konj in mezgov. Deset let pozneje je padlo to število na 12 miljonov. Konje in mezge je izpodrinil stroj mali tanki, stroji, ki hkratu žanjejo in mlatijo, in traktorji. Stroj nadomešča pri obdelovanju zemlje i človeka i konja. Izračunali so, da izvrši 1 miljen traktorjev delo, za katero bi bilo drugače potrebno 7 miljonov konj. Poleg tega ima traktor še to prednost, da se ž njim lažje kultivira še neobdelano zemljo. Nepregledne površine nekdaj neplodne zemlje je izpremenil stroj v naj plodovite j še njive. Samo v Kanadi so razširili površino plodne zemlje — in to samo za setev pšenice v teku 16 let od 4.5 miljonov hektarov na 10 miljonov. Vse te izpremembe v obdelovanju zemlje, kemizacija, izbira vrst in mašinizacija pri pridobivanju surovin so imele poleg povečanega prinosa še eno važno posledico, namreč to, da je obdelovanje zemlje postala posebna vrsta industrije in je vsled tega bilo potrebno vse manje in manje žive delovne moči. Poleg izprememb pri obdelovanju zemlje se je pojavila dalekosežna izprememba tudi v čisti industrijski produkciji s takoimenovano racionalizacijo. V industrijskih podjetjih je napredovala tehnika obratovanja in dela tako ogromno, da n. pr. moderno urejena topilnica železa izdela danes za 16% več kakor pa je izdelala leta 1913, a zaposluje za 19% manje delovnih moči. Industrije cementa in papirja proizvajajo za polovico več brez povišanja števila delavcev. Neka tvornica klorovega kalija je odpustila 2/5 delavstva, a proizvaja za 1/3 več kakor je proizvajala leta 1913. Racionalizacija je izvršena v vseh delih vsakega velikega podjetja: v sami tvornici, pri transportu, v administraciji. Potem so nadaljevali v ti smeri in izločili nerentabilna podjetja, ustvarjali ogromne industrijske edinice,

specijalizirali produkcijo itd., in vse to mrzlično racijonaliziranje, izvršeno v nekoliko letih, je stalo pod diktaturo ogromnih kartelov in trustov. Posledica racionalizacije je neomejena produkcija, trgi so preplavljeni z blagom to je ena stran današnje zmage tehnike. Druga stran istega vzroka je: delavstvo v masah napušča podjetja, ker stroji in rafinirana razdelitev dela ne trpe več njegove delovne moči in najštevilnejši konsument ostane brez sredstev za najpotrebnejše stvari vsakdanjega življenja. Polni magacini in silosi na eni strani, a na drugi strani nepregledna masa s praznim žepom. A onim, ki so še na poslu, se zmanjšuje zaslužek, tako da tudi ta del ni več poln konsument. Današnji privredni sistem ni več v stanju, da izenači, da popolni razdaljo izmed produkcije in uporabe, in vse ekonomske konference, in vsi eksperimenti z zaščitnimi carinami in avtarkijami so ostali brez rezultata, ker nečejo izpremeniti osnove. Sedanja kriza tega privrednega sistema potrjuje vse, kar sta prerokovala Marx in Engels o usodi kapitalizma: da se ekonomske krize neprestano ponavljajo in da je vsaka nova kriza po intenzivnosti in obsežnosti močnejša od prejšnje. Poleg tega se uresničuje teza Roze Luxemburgove, ki jo je ona prva teoretično precizirala v svojem velikem delu o akumulaciji kapitala, da bo postala produkcija tako ogromna, da bo ostala brez konsumentov. Zakaj prihaja sedanji sistem do takšnega paradoksa? Odgovor na to vprašanje je splošno znan in priznan: ker ne proizvaja za potrebe in kapaciteto konsumentov, nego je proizvodnja usmjerena samo na profit in superprofit. Ker je profit središče produkcijskega sistema, mora ako hoče ostati dosleden svojemu cilju upotrebljavati vsa mogoča sredstva, da je produkcija kar najbolj cena. Zato se je izvedla racijonalizacija i pri obdelovanju zemlje i v čisti industriji, zato se je povečal produkcijski aparat kolikor več se proizvodi, toliko manjši so produkcijski stroški in toliko večji je dobiček. Da bi bil dobiček bolje zasiguran, je skoncentriral sedanji ekonomski sistem nakup surovin in prodajo gotovih produktov v posebnem sistemu, ki narekuje cene. Ta sistem je izveden v kartelih in trustih, ki ne poznajo državnih mej, nego so internacionalno organizirani. Kakšen »sistem« je v tem sistemu narekovalcev cen, naj pokažeta samo dva primera: električna žarnica velja kartel producentov 140 par, a konsument plača za njo 20 in 30 krat več; gramofon proizvodi trust za Din. 170. kupec ga plača Din. 2000. — in več. Kolikor bolj so padale cene su-

АПРИЛ, 1932

ЖЕНСКИ ПОКРЕТ

57