Arhiv UNS — Stari listovi — Najstariji

Iz naše vasi.

Spisal

iva in prijazna je naša vas. Izmej košatega vejevja ovočjih dreves viré bele stene vaških hiš. V njihovi sredini dviguje se z bakrom kriti zvonik župne cerkve, ozirajoč se na vse vetrove kakor skrben pastir mej pasočo se drobnico. Na zapadni strani opirajo se posamezne hiše na vznožje ze-

lenega gorovja, na vzhodu pa se prostira plodovito polje, katerega konci dotikajo se pritlikavega protja ob peščenem nabrežju šumeče Save. Tu in tam zazreš na stenah opresne omete, predstavljajoče prizore iz svete zgodovine, katere je vešča

roka potujočega »umetnika« narisala na belo- steno. Najččšče: naletiš na sv. Florijana, čegar golida je še enkrat večja nego goreča vas. No, to je itak znano, da je perspektiva tej vrsti umetnikov Ahilova peta. Naš kmet je pobožna duša in ne gleda na dovršeno sliko, temveč časti v njej onega, katerega slika predočuje. Za hladnih poletnih večerov zbirajo se fantje na mostičku sredi vasi in zapojo, da radostna pesem odmeva po mirni vasi. Tu in tam se potihoma odpre okence, da sliši zvedava glavica vaške devojke, če tudi njen ljubimec nocoj poje. Oj vsaka pozna svojega takoj pri prvih glasovih in če je njen ljubček navzočen, tedaj bdi v pozno noč, dok je neizprosljivi zaspanec ne položi na belo počivališče. Da so fantje v naši vasi res dobri pevci, to vedó tudi sosedne fare. Starosta temu zboru je že veliko let Kobalov Jaka. Najbolje zna on »naprej«

Janko Podgorec.

peti in Dragarjeva Mica često trdi, da gre Jaka gotovo gorak v nebesa, ko bi tako lepo molil, kakor poje. Ker Kobalov Jaka rcprezentuje vaško mladino moškega spola, tedaj mu pristoji čast, da si malo bolje ogledamo kraj njegovega rojstva in njega samega. Kraj razpraskane kolovozne poti, ki pelje mimo belo pobeljenega župnega dvorca, stoji v vznožju zelenega gozdiča Kobalova koča. Revna koča je to. Redka zastarela slama, pretkana z mahovjem in drugim zelenjem krije trhleno in preperélo strehino ogrodje, ki že na več krajih moli šibka rebra navpik. In dimnik na kar naš kmet zelo gleda ta še letnice nima, da bi se znalo, kedaj ga je vešča roka prilepila na hišni krov. A bolje je vender nekaj nego nič; kajti pred kratkim časom še

vijugal se je dim iz Kobalove koče, kadar in kakor je hotel. Ko so pa oče župan Jaki jako ostro povedali, da mora koči oskrbeti zidan dimnik, hotel je Jaka pokazati, kaj mu je vse možno storiti. Čez noč stal je bel dimnik na strehi. Oče župan in drugi vaški veljaki so menili, da je Jaka gotovo blizu dvesto opek porabil. Vender pa ta dimnik s sezidanim ni imel drugega sličnega nego apno na zvunanjih straneh in namesto skladov opek bile so štiri široke deske. Na severnem kraju koče nagnila se je streha zelo, kakor da bi se bila naveličala dolgočasnega posla. Ometi na borovih tramovih jeli so se usipavati in slak se uspenja po skladnici štorov, ki se dvigajo do malih oken. Po dvoru brska jata perutnine in iz neke lesene hišice sredi dvora stoječe sili skozi razpoke par zvedavih rilcev, katerih posestniki neprenehoma godrnjajo.

Novi češki muzej v Pragi.

8

SLOVAN. Štev. i