Bitef

Odvajanjem ràda T* £У S~é od integralne S W' radesti zivota i redìtelja igre rasi se ìntegritet licitasti, uvodi se funkcionalno, dualisticko shvatanje zivota, a princip igre reducira se na neozbiljni model slobodnog vremena bez dubine i znacenja. Trijumf sizifovske dijalektike и Marksovom videnju istorije poprima kozmicke razmere: covek ustaje protiv te i takve sudbine, on se и potrazì za svojom srecom i pravim zivotnim vrednostima definise kao buntovnik. Selìgov tekst nadovezuje se svojom problematikom i savremenim uslovima potrosackog drustva na pravo odbijanja i bunta. Jedna mlada zena и sukobu sa svojim muzem i njegovim roditeljima odbija da se uklopì и sistem, и postojeéi poredak stvari, и samoubilacko nistavilo proizvodnje i potrosnje, и otupelu industriju opstih mesta i ovestalih atrakcija svakidasnjice. Ona besomucno trazi svoj identitet i insìstira na prava da bade »drukcija«. Eto izazova za pozorisnu predstavu! (Dus an dovano vie)

od jezika subjektu Temeljni problem Seligovega dramaturSkega postopka (v tekstu Carovnica iz Zgornje Davce,) je pokus ukinjanja tradicionalnih dramaturskih modelov, ki so se v proteklosti vsak zase in s svojega stalisca vedno znova predajall opredeljevanja dramaticnega kot estetskega odnosa do stvarnosti estetskega opredeljevanja stvarnosti, in pri tem » iznajdevali « in » angazirali « kategorije (postopke), ki so dramaticno, moznost dramaticnega (vedno seveda skozi prizmo dolacene ideologije) najadekvatneje definirali in standardizirali. Те (tradicionalne) dramaturske kategorije : predzno strukturirano dejanje, dramski junak (subjekt), kot nosilec, izvrsevalec, zrtev dejanja ali celo kot rezultat nekega ze proprejsnjega, izvendramskega dogajanja, dogajanja svela (druzbe, zgodovine. . .), » vrzen « v nikalni obliki, kot popredmetena (reificirana) shema v drama, ki se seveda prav tako vedno bolj bliza samonegaciji (pot к Seligu in problema Carovnice ) ; dalje sistem odnosov, moment tragicnega kot nacin opredeljevanja clovekove eksistencialne pozocije v svela ltd. vse tovrstne kategorije so kot sheme z razponom od precizne organiziranosti do Zgolj anarhicno razkrojenega materiata vedno eksistirale kot

odslikavanje ustreznih shem iz stvarnosti; hocemo reci, da je dogajanje drame na dolocen nacin (dolocen s konkretno ideologijo) vedno projekcija dogajanja stvarnosti, sveta, druzbe ìtd. v celati, da je tudi pozicija in nacin realizacije dramskega subjekta v strukturi drame izraz temeljnih kategorij, ki opredeljujejo cloveka (subjekt) v svetti, ga dolocajo ravno pa njegovi clovecnosti, opredelijo njegovo bistvo (cloveskost) v odnosu do stvarnosti (druzbe, ideologije itd.). In ce trdimo, da je Seligovo prizadevanje v Carovnici usmerjeno v dolacene radikalizaeijo in celo ukinjanje preizkusenih dramaturskih postopkov, potem moramo kot prvo poudariti ukinitev dramskega subjekta, njegove aktivne pozieije v strukturi drame. Taksno dejstvo seveda izvira iz temeljne nemoznosti subjekta v svetu. Clovek ni nekaj v sebi utemeljenega, samozadostnega, s amour esitici jivega ; temeljna je ravno njegova primär na dolocenost, dolocenost njegove pozieije v svetu, dolocenost odnosov, ki ga povezujejo z drugimi ljudmi, njegova nenehna izolacija, minimalizaeija in ukinjanje vrednot, ki Ы mu dajale svobodo, ki bi ukinjale njegov strah pred prihodnostjo, zaznamovano s smrtjo, propadom, iznicenjem zadnja konsekvenca do brezuma in absurda prignanega razvoja civilizacije. Bistvo sodobnega casa je nenehno kopicenje materialnih dobrin, razvrednotenih stvari; clovek je postal njihov suzenj, se vec, stvari so ga popolnoma preplavile, mu zasegle telo in duso, s tern pa so ga odtegnile od njegovega pravega bistva in izvora, od poganske misli in zive, neomadezevane, prvotne, »pobozanstvene« prirode. Ta misel in ta pripadnost prvotnosti, elementarnosti, paleolitiku, svobodnemu zivljenja prirode pa sta v cloveku se vedno pristni in se vedno ju nosi s sabo, kajti »пекос« sta mu dolocali nacin zivljenja, ga potrjevali v njegovi cloveskosti. To pa pomeni, da mora nujno priti do soocanja dveh prevladujocih sestavin clovekovega prebivanja: pripadnost svetu stvari, materije, pridobitvam civilizacije, tehniki, znanosti, kodiranemu druzbenemu sistema in se vedno zivemu poganstvu, prvobitnemu odnosu do narave, pravega zivljenja, vitalizma. Primarni problem Seligove igre Carovnica iz Zgornje Davce je ravno v soocenju in konfliktiranju teh dveh ide (ologi)j. Potrosnisko ideologijo predstavlja v tekstu »srednjeslojna slovenska druzina«, svet treh ze popolnoma » izraznjenih « potrosnikov, malornescanov, z ocetom, popolnoma predanim tehniki, racunu, meritvi, materiji (hkrati pa je preplasena in poneumljena kreatura, ki trepeta zaradi zastrupljenosti narave, zaradi grozecega kopicenja strupov v brani, zaradi zasicenega ozraeja, »nesramne industrije«), materjo z nostalgijo za starmi casi, za razgledniskimi slovenskimi panoramami s potocki, travniki, gozdicki in vrsaci tipicna slovenska vikendaska, freskantska ideologija (hkrati pa je edina, ki le drzi kontrolo nad dogojanjem, je gospodar situacije, vidi naprej in organizsa dogodke tako, da na koncu edina doseze cilj, uresnìci svojo voljo, organizsa matriarhat, doseze prevzgojo Darinke, iznìci moske, izogne se nicu, obdrzi kontinuiteto dogajanja) —in infantilnirn, impotentnim, pijanskim, a tudi fasìstoidno razburjenim sinom, ki je tipicna zrtev tovrstne ideologije, screda brez vsakrsnc zavestì о tem, z nujno zapìsanostjo propadu. Vse, kar v prvem trenutku definirà to druzino, je sicer »brez variacij«, »brez individualnih in slucajnih posebnosti«, toda