Bitef

predimenzionirano do absurdnih razseznosti, do samoironije in poroga. Hkrati pa je v tem neka posebna » usoda «, vnaprejsnja dolocenost, kodiranost ; v tem okvim je druzina oz udejanjanje njenih (predimenzioniranih) nacinov zivljenja ohranjanja, uveljavanja, upor a (proti Darin ki) popolnoma upravicena, nujna in (v sebi) utemeljena. Ce je znotraj koda, dolocenosti vsebovana zahteva po visokem standardu, po zasicenosti z moderno gospodinjsko tehnologijo, je jasno, da je vse to treba imeti in seveda vztrajati se naprej na poti, ki pel je do spr estive, ugoda, do zgolj eksistence na nacin stvari, do reifikacije. Stvari so medij udejanjanja cloveka, njegovega (druzbenega) uveljavljanja. Dejavnost v tem smislu po pomeni cedalje trdnejso pripadnost kodu, se pravi dolocenemu dmzbenemu sloju, doloceni ideologiji, pomeni cedalje mocnejso izolacijo. Tako smo v Seligovem tekstu price izolaciji in radikalizaciji dmzbene strukture na nivo druzine, do tiste celice, kjer so, po Seligu, zacrtani in opredeljeni vsi odnosi, kar pomeni, da je npr. paleolitik odselav prav iste druzbeno organizacijske principe kot cas razvite civilizacije, da clovek in druzba (sistem odnosov) nista temeljno dolocena za zgodovino, temvec zgolj z momentom, ko sta se prvic pojavila v cisti obliki in se s tem » za vedno « zapisala sama sebi. Radikalizacija odnosov in zivljenja sploh na nivo druzine pa ima pri Seligu se en bistven pomen : pomeni » usodo « potrosniskega sloja, ki se kaze predvsem v nemoznosti uveljavljanja v druzbi, kot izolacija, izloéenje iz druzbe (poraz na tekmovanju jedcev hrenovk npr.). Izolacija druzine torej pomeni utrditev sistema v lastnem okvim, pomeni zazidanost za stene, zagrnjena okna, pomeni jasno koncìpirano ideologijo in ostro odklanjanje vsega tujega, sovraznega, pomeni fasistoidno prevzgojo Darinke, pomeni fiktivno doseganje nemogocih rekordov (z.retje bicikla) kot principa uveljavanja na » druzbeni lestvici«, pomeni neselitev vseh dosezkov civilizacije, celotne Zgodovibe med stene pragodovinske jame, pomeni lastno religijo (kult Venere iz Vestonic), lastno druzbeno hierarhijo (matriarhat), pomeni nadaljavanje in izpopolnjevanje tehnike do absurdnih dimenzij (ultrametamorfoznic, ki spreminja glasbo v toploto) itd. Zunanji svet se v tem kontekstu pojavlja kot zgolj sovrazen (pristranski sodnik, »vrabci«, neznana divja krdela, Darinka itd.). Darinkin vdor v »ugodje in toploto« druzine pomeni torej neizogiben konflikt. Ta konflikt pa ima seveda vse usodnejse in izostrenejse razseznosti ; svet Darinke je namrec dmga skrajnost, popolno nasprotje v odnosu do ideologije, ki jo uveljavlja druzina. Darinka je v odnosu do druzine (do »prevladujoce ideologije «, do » izpraznjene «, reificirane potrosniske stvarnosti) »carovnica«. Carovnistvo je nekaksna univerzalna metafora za vse, kar je v odnosu do potrosniske ideologije drugacno in nasprotno, zanikovalsko, kar vztraja na starih, » mitoloskih « pozicijah, kar casti, spostuje, zivi vse najholj naravno, neodtujeno, kar je odkrivanje bozanskega, iracionalnega, misterioznega (misticnega), onostranskega v dogajanju prirode, cutanje cvetov, harv vonjev, okusov, plodovitosti, letnih casov, usodnosti dogodkov, premikov v vesolju, kar je ogenj v prsih in v dusi, komunikacija s svetim lesom, svetimi plodovi, ki so kot poganski maliki, kar je skratka carovnistvo in v odnosu do reda, civilizacije, sistema

predvsem dmgacnost in upor. V tem smislu je Darinka popolnoma » onostranska «, tudi njena dejanska (aktivna) prisotnost V strukturi reda in sistema je moina le na nacin stika z iracionalnim svetom pogansko panteìstìcne prirode, kar vse pomeni, da je Darinka identificirana s tovrstnim svetom, ta svet je del nje in ona del njega. Darinka je ukinjeni Subjekt, je le dramski princip na nìvoju ideje oz na podrocju komunikacije na nìvoju jevika. Darinkina drugacnost je dmgacnost jezika oziroma ; njena prisotnost je zgolj prisotnost njenega jezika, ki je temeljno drugacen od jezika druzine, ki sam po sebi pomeni upor proti konvenciji (morali, religijii redu. ..). (Nemoznost subjekta; clovek je le jezik, preko haterega vzpostavlja stik z okoljem.) Jezik je znak, oznacevalec principa Darinke, carovnice (upornice), hkrati pa tudi ponovne moznosti subjekta. S tem pa smo ze pri izhodiscnih problemih uprizarjanja Seligove Carovnice iz Zgornje Davce. Re кli smo ze, da je temeljni eksistencialni model druzine njena popolna zaprtost, izolacija, obracunavanje z osnovnimi problemi sveta in cloveka v okvim Druzine kot arhetipskega modela dmzbene organiziranosti s precizno definiranimi (arhetipskimi) odnosi. Ker poteka dogajanje igre zgolj na nìvoju jezika, pomeni, da je to dogajanje pravzaprav oznacevanje osnovnih arhetipskih modelov bivanja, odnosov, organizacije bivanja. Taksen arhetip je potemtakem tudi model Darinke kot carovnice, upornice (ker je drugacna, je »coprnica«, » bar aba «, »kuzla«, »baba«, prasica gorjanska«). To pa pomeni, da so vsi stir je liki ( tipoloske sheme) ne glede na omenjeno (temeljno) polarizacijo na nivoju jezika (oznacavanje arhetipov) enakovredni. Tisto, kar je Darinkin poseg v svet reda prizadel, so odnosi, ki cloveka potrjujejo v njegovi cloveskosti (clovek je dolocen po tem, da vzpostavlja sistem ideologi ja Reda). Hierarhija odnosov ravno tvori red in sistem ki sta sveta in nedotakljiva, zato je odnos do njiju nujno kulten in ritualen (vse dogajanje v igri je ritualno). Dilema Carovnice je torej: ali оhr uniti red in sistem ,ali se odlociti proti njemu za nejasno opredeljeno in anarhicno, nedosegljivo racionalnemu prepoznavanju. Predstava se, seveda na nacin dovolj precizne ironije, odiaci v korist sistema, potorsniske (mescanske) ideologije (Strauss, Wagner), zastavlja pa seveda vprasanje (ne) moznosti up or a, (ne)moznosti Darinkinega »onostranskega posega « v strukturo тШјепја in cutenja sodobnega cloveka. Dogajanje predstave na nivoju primarnega oznacevanja arhetipov (odnosov, spopadov, situacij, likov) pa pomeni se nekaj : pomeni ponovno pot od jezika к subjektu; spopad med dvema ideologijama se v pri vrsti odvija na nivoju cloveskega (subjekta), v drugem piami pa je scie spopad na nivoju gole ideologije. Je morda » odkrita « pot (ponovnega) iskanja subjekta v cloveku? ( Janez. Pipan)