Bitef

tants. En Slovénie (ca 1800000 d’habitants) il y a encore des théâtres professionnels à Maribor et à Celje.

Svet krhotina Predstava „Zatočenici slobode“ Slovenskog mladinskog gledališča iz Ljubljane osvaja upravo visoko personalizovanom glumom, u likovima koji se iz amblema pretvárajú u promenljive društvene uloge, igrom iznenađujućih i nepredvidljivih obrta, dramaturgijom čiji je svaki deo novi početak. Drama Emila Filipčiča koristi mitske osnove, biblijsku parafrázu i savremeno planetarno iskustvo varira pamfletski, refleksivni, psovački, propagandistički i salonski govor, štrpka sa civilizacijskog dubrišta otpatke filma, stripa, roka, mode, podivljalog erosa, religioznog zanosa, cinične politike, sa podjednakom nemilosrdnošču razgraduje i ideološko mišljenje i umetničku praksu. Filipčičevo razbarušeno ose,čanje sveta, izmrvljenog i zagonetno posuvračenog, uobličava se u režiji Janeza Pipana u karnevalističko izrugivanje i rastakanje stanovništva, ideja i modela, gde se svaka izvesnost razgoličuje kao privremena

obrazina, namaknuta fraza, opsenarska gluma. Osvetnički plan boga Kronosa, koji smrtniciraa poklanja tri sina (dvojica postaju šefovi velikih sila, a treči promašeni hristoliki čudotvorac, lažni mesija), dobija svoj savremeni vid u posredovanju i preobražavanju stvarnosti filmskom kamerom. Nepotkupljivi, okrutni bog prepušta svoje moči ciničnom prostituisanom umetniku, filmadžija se igra boga. Svaki gest, htenje ili angažman izobličuju se i obesmišljavaju u filmskom kadru, u lepoj siici, u uzbudljivora prizoru, a i sami su pozajmljeni iz medijski zadatog sveta, tonu u umetničarenje koje je, ma koliko lažno, nerazlučivo -od života. Špijunaža i terorizam, revolucionaštvo i globalna politika, opasna nauka i kultni zanos ukrštaju se kao vidovi fiktivnih, ali jedino dokučivih egzistencija. Koja vrednost, koji poredak, koja ideologema mogu da prežive tu eksploziju eva i komedij antstva? Svet krhotina titra svojim jedva uočljivim komadičima kao reflektori diska, kao pomahnitali televizijski ekran u pustoj sobi. Predstava se gotovo neprestano održava u atmosferi pomame, ritmično oscilira zajedno sa golemom trpezom scenografa Vipotnika, koja je svetsko bojište i civilizacijski valov. Njeno zalede samo su krpe sa izlizanim parolama i simbolima. Pipan vodi

glumce kroz precizno ustrojenú freneziju, übrizgava karikaturalnu, parodijsku, grotesknú imaginaciju u prizore spektakularne učinkovitosti. Glumci, pogotovo Batelino, Zidar, Valič, Jurc, Pavlin, Rakovac i Draga Potočnjak, dokazuj u da je ovo igra zajedničkog senzibiliteta, podudarnih svesti, izgraden tehnikom kolaža i poetikom panike i ozlojedenosti, Opelo postoječem svetu ili črna misa njegovoj nepostoječoj alternativi, ona je svakako nedostupná, a verovatno i odbojna neposvečenima. Ne verujem da dañas na jugoslovenskim scenama postoji radikalnija predstava. D Dragan Klaič, „Politika“

Občutenje razpočenosti sveta Slovenski narod je po svojih sposobnostih, s svojim talentom, v toplem jedru svojih bratov, z močjo svoje umetnosti in gospodarstva, zagrizen v beli in poraščeni goltanec svojih sovragov, pristajajoč na laž in iščoč resnico, pojan do ekstaze in streznjen pod vedri ledeno mrzle vode, pijan besed, ki so bile včerajšnje razodetje, pijan tez, ki so bile obljuba

neuresničljive prihodnosti, slavil junake in preklinjal izdajalce, ki so se kotili iz njegovega naročja, od blizu občudoval in se od daleč zgražal, bil zvest gospodarjem in nezvest sebi, repkal in kazal zobe, ob dvignjeni roki prisege skrival figo za hrbtom, gojil generacije in vzgajal samotne mejnike, najstniškim žrtvam tuberkuloze postavljal spomenike in izobčeval starce, izvažal lepotice in uvažal licence, igral pravičnika in pod svojo peto tri majske hrošče, bil lipa in agava, sadjevec in vzhodna trava, načelna zvestoba in premišljena izdaja - vse to je bil, in raenihejskih dualizmov gornje sorte je na voljo brez števila. V stiski koljemo hudiča in kličemo ljubega boga, v zanosu počnemo ravno narobe, ko pa se vetrovi poležejo, en za drugim stopamo v prazno. Razumljivo je, da vrabec lahko živi, ker ne ve, da stoji pred bogom. Toda vedeti, da si pred bogom, in v tem trenutku ne znoreti ali zdrkniti v nič, je nemogoče. S. Kierkegaard. Ujetniki svobode Emila Filipčiča dokazujejo, da je mogoče misliti svet, ki ga živimo, brez posmehljivih poestavitev, s katerimi se pričenja pričujoči članek in brez strahu, da bi pred božjim obličjem padli vznak. Zakoni in konvencije, ki še vedno obvladujejo del pisanja za gledališče in opredeljujejo avtorjevo naklonjenost do občinstva, so našemu