Bitef

avtorju samo spodbuda, da se njegovo zanikanje sveta artikulira do konca. Preteklost in prihodnost, mit in politična resničnost, poniglavost sedanjosti se pod avtorjevo samovoljo združujejo v nove pomene in nove resničnosti. Kot da bi zadnjih petnajst let opazovali generacije, ki prihajajo, beležili znake njihovih odnosov in njihovih pogledov na svet, tako se dogajajo Filipčičev! Ujetniki svobode. Pripravljanje igre, ki temelji na globokem občutenju razpočenosti sveta, zavedajoč se fragmentarnosti zgodovinskega izročila, igre, ki proizvaja avtoriteto za avtoriteto, da bi jih lahko potem z večjim bleskom uničevala, ki seje smrt, da bi zaslužila krohot, ki sta ji zgodovina in kultura nepregledno število sličic - pripravljenih zato, da se pod udarci pisalnega stroja spremene v strip, v kadre filma, v katerem je med igro in dokumentom ukinjena vsaka razlika. Taka igra je šifrirano sporočilo, ki razpade, ko se ji približamo z mrežo za dešifriranje, Nanjo je treba položiti vljenje. Šele v tem postopku stopijo pred nas sleherniki in ne spake. Osvoboditev Filipčičevih ujetnikov svobode se godi v umetnosti, katere angažma temelji na zanikanju družbeno priznanega in zahtevanega angažmaja. Z roba sveta, ki ga moramo živeti, prihaja, da bi postala zavezujoč komentar letom, ki so za nami in kataklizmam, ki prežijo. Junaki naše igre - poslani do zvezd moči in slave, ne morejo odrešiti sveta, ker nosijo s seboj prtljago starih grešnikov. Übežati temu svetu ni mogoče, lahko se mu posmehnemo, če ga ne moremo spremeniti. □ Marko Slodnjak

Invazija kentavrov V sedanjosti, v vsaki sedanjosti koeksislirajo različne generacije in med njimi so vzpostavljeni odnosi glede na njihov čas. Ti odnosi predstavljajo dinamitan sistem privlačenja in odbijanja, strinjanja in nasprotovanja, ki v danem trenutku tvori resničnost zgodovinskega življenja. Jose Ortega y Gasset. Ce se strinjamo z Ortego, da je nestalna menjava generacij pomemben element družbenih sprememb, moramo tudi priznati, da mladi ne morejo storiti nič drugega kot preoblikovati

podedovane kulture v manjšem ali nepomembnem obsegu. Edino, kar lahko dosežejo, je samo popolna sprememba mode, ki izhaja iz srda ali kaprice. To, kar je posebno v sedanji menjavi generacij, je širina, v kateri se dogaja, in globina antagonizmov, ki jih odkriva. In resnično bi lahko tisto, kar nastaja med mladimi, brez strahu imenovali »kontrakultura«, Pod tem imenom razumemo kulturo, ki je tako temeljno oddaljena od glavnih tokov naše družbe, da se mnogim ne kaže več kot kultura, ampak kot vdor barbarov. V zavesti se nenadoma pojavi slika invazije kentavrov upodobljene na Zevsovem templju v Olimpiji, Pijani in razigrani kentavri prekinjajo tok civiliziranih praznovanj, toda strogi Apolon, zaščitnik pravoverne kulture, izstopa, da bi jih opomnil in vrnil nazaj. Ta podoba kliče v spomin tisto, kar vedno predstavlja strašno skušnjo v življenju vsake civilizacije: skušnjo korenitega, kulturnega razkola, spopad med seboj nepomirljivih konceptov življenja. Toda spopad se ne končuje vedno z Apolonovo zmago. (....) Kontrakultura se zoperstavlja ozadju tega absolutnega zla, ki ga ne določa samo dejstvo, da je bomba tu, ampak totalni etos bombe, v katerega so s premeteno racionalnostjo vgrajeni naša politika, javna morala, gospodarsko življenje in intelektualna prizadevanja. Mi smo civilizacija, ki je utonila v neomajno predanost genocidu, noremu hazardiranju z univerzalno iztrebitvijo lastne vrste. In kako pokvarjeno vodimo svoje čutenje človečnosti, da bi se vsaj za trenutak prevarali, kako se taka groza lahko sprejme kot nekaj normalnega in'neizbežnega! Kadarkoli hočemo kvalificirati, modificirati ali pošiljati protestom mladih opomine tele vrste da... toda, se spomnimo tega dejstva kot odločilnega merila esencialne kriminalnosti tehnokracije in do katere stopnje ta v imenu napredka in razuma vztraja pri tem, da nemogoče postane mogoče, da se pretrpi, kar je nemogoče pretrpeti. (...) A naša odtujena mladina? Kako bi lahko opredelili kontrakulturo, ki jo ustvarjajo v svojem slučajnem združevanju? Jasno na to vprašanje ne moremo odgovoriti z manifestom, na katerega bi enoglasno pristala nezadovoljna mlada generacija, Kontrakultura ni te vrste disciplinirano gibanje. V svojem bistvu je podobna srednjeveškim križarskim vojnam: pisana procesija, ki vzdolž svoje dolge poti nenehno sprejema in izgublja

svoje pripadnike. Zelo pogosto odkriva svojo identiteto v nekem meglenem simbolu ali pesmi, ki oglašuje komaj kaj več kot »mi smo posebni... mi smo različni... mi zapuščamo staro korupcijo sveta«. Nekateri se pridružujejo samo za kratek bas, da bi se vključili v neko trenutno bitko; upor na univerzi, protivojni pohod ali demonstracije. Nekateri morda razvijejo včasih majhno zastalo proti nehumanosti tehnokracije, ąi pripno bedž, na katerem piše jaz sem človeško bitje. Drugi pa so se v tolikšni meri odrekli naklonjenosti družbe, da nimajo druge možnosti, kot da nadaljujejo to pot, dokler ne pridejo do Svetega mesta. Nobene posamezne pripombe ali manjše prilagoditve tistega, kar so zapustili, jih ne morejo pripraviti k povratku. Kje torej leži to Sveto mesto na oni strani tehnokracije in kakšno naj bi bilo videti? O tem se med potjo mnogo govori včasih neumno, včasih modro. Mnogi v procesiji morda samo vedo, kakšno to mesto ne bi smelo biti. Nekaj bistroumnih dobro ve, kje je kraj, na katerem se tehnokracija neha in se začenja novi Jeruzalem: ne na nivoju razreda, partije ali inštitucije - ampak najprej na neintelektualnem nivoju osebnosti, iz katere izhajajo te politične in socialne Oblike. Ti ljudje se zavedajo, da graditev dobre družbe ni najprej socialna ampak psihična naloga, in mnogim, ki jim sledijo, je ta vizija privlačna. To, po čemer je mladostno odpadništvo našega časa prej kulturni pojav kot politično gibanje, je dejstvo, da stremi preko ideologij, poskušajoč preoblikovati naše najgloblje doživljanje samega sebe, sočloveka ali okolice, Theodore Roszgk, Kontrakultura

Infantilizacija svijeta Bog vremena Kronos, božica Zemlje Gea, predsjednik SAD, predsjednik SSSR-a, spasitelj i čudotvorac, agent CIA-e, arkandeo Gabrijel, kučna pomočnica, supruga industrij alca, industrijalac i milijarder, potpukovnik obavještajne službe SSSR i načelnik hamburške policije, Frederico Fellini, atomski fizičar (ruski disident), predsjednik Prezidija SSSR i predsjednik Senata SAD (čudna mješavina Irca i Sudanke) - okupljeni su u Zatočenicima slobode mladog Emila Filip-

čiča, u labavoj i ne sasvim konzistentne)] dramskoj bajci o suvremenora svijetu da kroz infantüiziran, ali zato ništa manj e nuj an i beznadan pogled na svijet unište i demontiraj u mnoge njegove molitve, tabue, »velike« istine i ordinarne laži onom neodoljivom opakom ljupkošču kojora dijete ruši dugo i strpljivo gradenu kulu od karata. Filipčiču ništa nije sveto, pa ni vlastiti nacionalni mitovi. Njegovi dječaci zatečeni su u opasnom poslu da s pravom dječjom nevinošču izgovaraju punim ustima riječi svetogrda o jednom civilizacijsld arhetipskem načinu mišljenja koji je ovaj svijet doveo u slijepu ulicu iz koje, čini se, nema izlaza. S osječajem zadovoljstva koje ima dijete kada nekom nepodopštinom užasne društvo odraslih, ova predstava Slovenskog mladinskog gledališča iz Ljubljape u parodijskom preletu zahvača mnoge fenomene suvremenog svijeta od ideologijskih stega do svakodnevnih, najobičnijih ljudskih reakcija. Tako se oni podsmjehuju odnosima izmedu velesila i trimvježbama i joggingu, fašizmu i dogmi estetskog humanizma; anarhiji i potrošačkom mentalite tu; panislamizmu i erotomaniji; krimičima, Ijubičima, črti ćima, horroru, avanturističkim romanima i lažnom očinskom autoritetu izraženom kroz jedan Glembajev monolog; ali i rocku i punku, mitovima koje sami grade. A čemu sve to? Samo zato da bi se pokazalo da su transcendentalna meditacija i bilo koji ideologizirani govor, lažni pučki proroci i veliki politički Mesije dio jednog te istog samozavaravanja čovječanstva, koji se grči i klupča u vlasti tim i nerazrješivim proturječnostima, Cinični nihilizam šašavo šarmantno pokazuje da iza svega postoji samo ništa, raščiščavajuči prostor za finálnu pojavu poppjevača (Jani Kovačič) koji če otpjevati pjesmu o jednoj generaciji koja je pretučena, uhapšena, sterilizirana, natjerana da skače kroz prozor, nakljukana galofakom, izdrogirana, isprana mozga, izalkoholizirana prije nego što je uspjela dokazati svijetu da i ona može učinki nešto dobro. □ Dalibor Foretič, „Vjesnik“, 28. maj 1983.