Jugoslovenski Rotar

da vzdržuje niyo domačih cen blaga čim konstantnejši — večinoma z enim samim odstotkom, največ pa z dvema odstotkoma razlike v vsem času od septembra 1931. do zadnjih vesti.

Svedska je torej najboljsi odgovor vsem onim, ki pravijo: „To je nemogece.* Toda če dokažeš s primerom Švedske, da je mogoče, ti pravijo defetisti: „Моgoče je Ze, ampak nevarno je“, in skuSajo to dokazati s tem, da prikazujejo nevšečnosti zbog krize, ki Se vedno niso izginile iz Svedske, kakor da bi le-te bile nastale Sele po septembru 1931. Pri vsem tem pa je porocilo Zveze narodov o Švedski nedavno povedalo, da je Švedska bolj napredovala na poti k ozdravitvi kakor katerakoli druga država v Evropi.

Po mojem mnenju bi bila Švedska še bolj napredovala na tej poti, če bi bila pred njegovo stabilizacijo svoj nivo cen dvignila (z reflacijo denarja) v taki meri, da bi popravila škodo, ki so Jo švedski dolžniki poprej utrpe}i zaradi nedavne inflacije. Tezave dolznikoy so bistvo krize. Gospod Hoover Je zaradi tega skusal dvigniti ameriški nivo cen; in gospod Roosevelt Je pod ugodnejšimi okolnostmi uspešneje korakal po tej poti, oznajujoč stabilizacijo kot svoj cilj.

Kako se pa lahko vpliva na nivo cen, t. J. kako se ga lahko dvigne, in kako se ga stabilizira?

Predvsem opazujmo cirkulacijo bančnih čekov v Združenih državah. Njih znesek je v danem trenotku v glavnem določen po znesku posojil onih bank, ki pod našim sistemom goje posojanje občinstvu (imenujmo jih „včlanjene banke“), in ta znesek je določen po obrestni meri, ki Jo računajo te banke in ki se na drugi strani deloma ravna po reeskontni obrestni meri, ki jo centralne banke гасипајо vélanjenim bankam, deloma pa po rezervah, ki jih imajo vclanjene banke v varstvu pri centralnih bankah — kajti zakon prepoveduje, da bi posojila prekoračila neki gotovi mnogokratnik teh rezerv. Centralne banke (zlasti 12 rezervnih bank Federalnega rezervnega sistema) lahko zvišajo ali znižajo rezerve včlanjenih bank s tem, da prodajo ali kupijo na prostem trgu kritja vélanjenih bank. N. pr. če rezervna banka kwpi od vélanjenih bank, potem kupnina zvisa blagajnisko stanje v korist vélanjenih bank, in ta gotovina navadno služi kot rezerva vélanjenih bank.

Splošno je znano, da so centralne banke te svoje instrumente: reeskontno obrestno mero in tako zvane „operacije na prostem trgu“ pogosto uporabljale z izrecnim namenom, da spremene cirkulacijo čekcv; toda utrditev nivoja cen ni nikdar tvorila izreénega namena teh regulacij ¢ekoynega obtoka. Pokojni Benjamin Strong je kot guverner newyorške Federalne rezervne banke usmeril svoj veliki vpliv deloma v korist take ureditve nivoja cen; drugi bančniki, ki so Se jasneje zagovarjali stabilizacijo nivoja cen kot najvažnejšega cilja centralnega bankarstva, so: Rooth na Švedskem in v Ameriki George L. Leblanc in Frank A. Vanderlip.

Preden preidemo na kovinski denar, se moramo vprašati, kako Je z deviznim! tečaJI.

10