Jugoslovenski Rotar

dijake, slušatelje slikarskih in glasbenih akademij oziroma votirajo večje ali manjše zneske za razne karitativne-socijalne akcije. Praksa je dovoljno pokazala, da na ta način nabrani denar doseže v klubih le gotovo višino, odvisno od števila članov, ki sicer zadostuje za materijalno podpiranje posameznih prosilcev ter za izvajanje karitativnih akcij manjšega obsega.

Naloga in dolžnost vsakega našega rotary kluba pa je, da v svojem delokruga izvaja karitativne-socijalne akcije velikega stila, da tako dokaze polno umevanje svoje funkcije »sluzenja zajednici« ter se z ma’ ksimalnim karitativnim delom najlepše pokaže pred javnostjo. Vsaki klub bo svojo karitativno delo usmeril pač tja, kjer je potreba največja oziroma kjer bo smatral akcijo za najvažnejšo ter najnujnejšo! Mnogi naši klubi, zavedajoči se te velike dolžnosti, so v teku zajnjih let ustanovili posebne karitativne fonde oz. društva ter 50 z velikimi vsotami pomagali premnogim bolnim ter zdravim in to najpotrebnejšim članom človeške družbe. Omenjam le plemenito delo članov R. C. Zagreb in Ljubljana za pohabljeno deco ter razne akcije naših klubov za zimsko pomoč. Te akcije se izvajajo seveda z velikimi denarnimi vsotami, ki mnogo presegajo deset- in stotisoče dinarjev.

»Kako se vstvarjajo fondi za karitativne akcije večjega obsega»? To je vprašanje in to je tema mojega današnjega referata, katerega je poveril br. guverner R. C. Mariboru iz posebnega razloga in z namenom, da Vam odkrijemo namen in uspeh tkzv.: »Krajnovičevega fonda« našega kluba, o katerem je eden ali drugi navzočih bratov že kaj čital in slišal ali celo že sodeloval prilikom kakega obiska postmeetinga mariborskega kluba.

- Dovolite, da Vam iznesem nekoliko podatkov o nastanku, razvoju in uspehu »K. f.«:

Že od začetka obstoja našega kluba je običaj, zbirati na rednih meetingih med brati prostovoljne prispevke, ki se porabljajo za podpiranje potrebnih dijakov ali za manjše karitativne-socijalne akcije in podobno. Običaj pa je tudi, da se večina bratov po končanih meetingih redno zbere na dobro posečenih postmeetingih, kjer se še bolj poglobijo prijateljski in bratski odnošaji med posameznimi člani našega kluba v veselem in nepriseljenem razpoloženju. Bilo je jeseni 1938. 1. ko nam je naš bivši član br. Stevo Krajnovič, takratni šef pogranične policije v Mariboru, na nekem postmeetingu nekako takole govoril: »Bratje, kot šef obmeJjne policije obiššem mnogokrat i po leti i v zimi kraje naše severne meje; premnogokrat imam priliko videti siromastvo obmejnega prebivalstva a najhuje me je dirnilo, ko sem videl Solsko deco v hudi zimi in v visokem snegu slabo oblečeno in obuto, da celo boso zahajati v Solo. Pomagajmo naši obmejni mladini in obdarimo jih z oblekami in obuvalom! Naj da vsaki brat na postmeetingih po lastni volji tudi najmanjsi dar v ta namen!« — Zdravo seme je padlo na rodovitna tla. Ze do Boziéa 1. 1938. se je samo na postmeetingih nabralo za »K. f.« preko 10.000.— ter med Lrati blaga najmanje iste vrednosti tako, da smo mogli iz »K. f.« obdariti siromašno šolsko deco dveh obmejnih šol kompletno z oblekami, perilom ter obutvijo. L. 1939. je »K. f.« deloval še intenzivneje na postmeetingin ter se je v samem denarju med brati nabralo preko Din 60.000.— ter mnogo blaga tako, da smo lani za Božič bogato obdarili deco 9 obmejnih šol od Koroške tja do Prekmurja.

173