Učitelj

Психологија 443.

kretnjami pred očmi vzbujajo prvo pozornost, ravno tako so noge prve izmed predmetov, ko jih tipa preskušajoča roka. Imamo pa tudi razloge za domnevanje, da ivorijo udje, (roke noge) manj bistveni in popolni del telesnega jaz-a nego li trup. Nastane pa morebifi vprašanje, zakaj bi otrok ravno trupu pripisoval to največjo važnost, ako se otrokovi udje nekako vsiljujejo njegovimu zaznavanju, in če je na njih kot deli telesa iako zelo zainteresiran? Po mojem domnevanju biva glavni razlog v tem, da otrok kakor človek sploh svoje najčešće in intenzivnejše občutke zdravja, prijetnega stanja ali bolezni i t. d., druži s trupom. Mi vemo, da je življenski smisel dočutna podlaga zamozavesti pri odraslih; torej smemo domnevati ali celo trditi, da ta smisel v prvih letih življenja, ko zavzema toliko prostora v zavesti, ivori idejo o čutnem in čutečem telesu. Saj je uprav v trupu „nervus rerum“.

Na poznejši stopnji razvoja normalnega otroka, ko pride ta. do tvoritve ideje o zavestnem mislenjem jaz-u, postane o brezdvomno glava glavni del telesnega jaz-a. Otroci so tedaj zmožni · in v stanu, da vsaj deloma nadjejo, svojo pot do ideje, da ima duša svoje bivališče v glavi. Pa to traja dolgo, predno postane ta misel jasna. Še celo tedaj, ko otrok od drugih izvć, da mislimo z možgami, ostane pri domnevanju, da naše misli potujejo v usta, kadar govorimo. V zvezi s prvimi stopnjami razvoja predstave o lastnem jaz-u je značilni poizkus pred zrcalom. Gotovo ste že opazovali, da otrok postavljen prvikrat pred zrcalo ne spozna svojega obraza. Postavimo .ga v prvih mesecih življenja pred zrcalo, se bo pač nasmehnil, krilil 2 rokami ali celo bližal in pritiskal glavico k steklu, toda sve to le iz veselja nad bliš· čećim predmetom. Tudi pozneje, morebiti v šestem muescu bo: veselje iznel z njemu slično prikaznijo, poskušal oboriti zrcalo tez priti prikazni za zrcalom na sled, toda v odsevu ne bo spoznal lastne osebe. Še le sčasoma se otrok privadi odsevu, po zaznavanju izvestnih sličnosti med lastno osebo in sliko v zrcalu, — fako n. pr. ko krili z rokami, in po pocemerjanju drugih pred'metov v slikami v zrcalu pride otrok do ideje, da vidi v zrcalu odsev lastnega jaz-a. Speminjam se prav dobro, kako sem opazoval svoj „jaz“ v zrcalu, ne da bi se ogledoval kakor pozneje, celo nagovoril sem se, da vidim in slišim pred zrcalom геПекtiran jaz. — Vemo fudi, da smatra ofrok svojo senco kot resničen predmet, ki ga skuša doseči, da se boje pred senco lastne osobe: