Ženski pokret

ljubili poljedeljske stroje. In res je naročila vlada pod pretnjami najstrožjih kazni v neki tvornici stroje. Tvornica je napravila stroje, a dolgih šest mesecev so ležali stroji tamkaj, ne da bi se živa duša zbrigala zanje. Goldmanova očita oblastim, da so absolutno nezmožne, da bi izvidle najprimitivnejše transportne odredbe, vse odredbe ostanejo mrtva črka. Vsled splošne delovne dolžnosti so nagnale oclasti staro in mlado v sneg in led, brez ozira na to, da li je vsakdo zmožen dela ali ne. Zgodi se,, da izbruhne v javnostt včasih upor onih, ki ne morejo več prenašati nasilja. Toda upor je na mah zadušen, in kje in kam izginejo uporniki, tega nihče ne izve. V paradnih šolah, kamor vodijo tujce, tako pripoveduje Goldmanova, je vse sijajno urejeno in vsega v izobilju, a za kulisami umira deca od gladu in nesnage. Gogolove „mrtve duše“ so zopet oživele pod sovjetsko vlado. Porcije kruha in obleke so deci pičlo odmerjene, zato navajajo šole višje število otrok z vednostjo dotičnega uradnika, katerega molčečnost morajo seveda pridobiti s tem, da bele ž njim presežek. Aleksander Berkmann je napisal tudi po dveletnem bivanju v Rusiji knjigo „Ruska tragedija". Kakor Goldmanova je tudi on anarhist, ki je pretrpel zaradi svojega prepričanja neizmerne muke po ameriških ječah. V letu 1920. se je podal v Rusijo, da spozna deželo svojega hrepenenja. „Bil je najlepši dan mojega življenja", tako pripoveduje o trenutku, ko je stopil na rusko zemljo. A tudi njegovo razočaranje ni manjše od razočaranja Goldmanove. Vse, kar je videl, je bila strahotna spaka revolucije, kakor da bi gledal v veksirno srcalo, ki odseva sliko vsakogar kot pošastno nakazo. Berkman zavrača na podlagi 'svojega spoznanja Rusije tudi marksizem, pripisujoč temu nauku vso krivdo na današnjih razmerah v Rusiji, kar je seveda njegova velika zmota. Dva verna pristaša boljševiške Rusije se vračata iz nje kot njena smrtna sovražnika. Morda sta bila razočarana vsled tega, ker nista našla v Rusiji do pičice izvedenega ekonomskega programa komunizma To je ohladilo njiju navdušenje in nista imela nato niti volje, niti zmožnosti, da bi pogledala globlje u rusko življenje, da bi iskala novih ljudi. Gotovo je, da vladata pomanjkanje in reda v tej prostrani deželi, gotovo je, da kljub komunizmu ni tamhaj še obijubjene dežele, kjer se cedita med in mleco v potokih, kjer bi se z brezdelnim življenjem lehko naslajal vsak z obilico zemskih dobrin. Delati je treba tamkaj, trdo delati. Ali pa ni v delu, ki ustvarja nove pogoje za razvoj.

9 н 10

Ruska Sfinga

401