Ženski pokret

Skupščino je otvoril predsednik „Našega srca“ dr. Vilko Baltič, ki je uvodoma poudarja! velik pomen dobro izvedene zaščite dece in mladine za narod in državo. Prvi referent na skupščini, Štebi Alojzija, je podala pregled celotnega dela, ki ga bi morala vršiti državna zaščita dece in mladine. Njen referat je priložen. Drugi referent, dr. Matija Ambrožič, šef Zavoda za socijalno-higijensko zaščito dece v Ljubljani, je obdelal temeljito vprašanje o zaščiti dojenčkov in male dece. Poudarjal je zlasti to, kakšna škoda za državo in narod nastaja, ako se pušča noseče matere, dojenčke in malo deco brez kontrole. Primerjal je stanje v naši zemlji s stanjem v Norveški in prišel do zaključka, da vlada pri nas takšna potrata s človeškimi življenjiki nas mora slej ali prej privesti do tega, da bo število umrlih prekašalo število rojstev. Na primeru Nemčije, kjer je bila še pred 20 leti visoka umrljivost dojenčkov, je pokazal, kaj zmore sistematično izvedena zaščita mater, dojenčkov in male dece. V Nemčiji je še celo med vojno padalo število umrljivosti med dojenčki in malo deco, vse po zaslugi pravilno zasnovane zaščite. Za njim je g. Karla Modičeva podala sliko o delu, ki so ga izvršile v zadnjih letih privatne organizacije v Sloveniji za zaščito dece. Velike vsote so bile nabrane in porazdeljene med vojne sirote, revno šolsko deco, dijaštvo, za ferijalne kolonije, za dečji in materinski dom Kraljice Marije. Država je prispevala tem društvom tako malenkosne svote, da jih ni vredno omenjati Društva bi sigurno delovala bolj intenzivno, ako bi našla pri državi umevanje in pomoč. Za Udruženje vojnih invalidov je govoril invalid France Krušič. Opozarjal je predvsem na pomanjkljivost sedanjega zakona o invalidih in dokazal na nekaterih primerih, kako propada deca umrlih vojnikov, ker joj daje država premalo sredstev za obstoj. Naštel je zahteve vojnih invalidov glede dece, ki bi morale biti v novem zakonu, da bi bila deca umrlih vojakov in deca invalidov zaščitena pred najhujšim. Kot zadnji je nastopil govornik komunistične omladine, ki je v početku govoril dovolj stvarno o bedi delavske mladine. Kmalu je pa pozabil, da ni na političnem shodu in je zabredel v običajno demagogično agitacijo za svojo stranko. Vsled tega mu je predsednik skupščine vzel besedo, kar je izvalo seveda pri navzočih komunistih silno burne proteste. Zahtevali so, da govori njihov govornik do kraja. Ob popolnem miru je prečital predsednik resolucijo, ki je bila soglasno sprejeta. a. A.

174

Женски Покрет

4