Ženski pokret

Število za ženske (učiteljišče.) Ko bi imele ženske ločati, bi se gotovo uveljavilo edino zdravono dčelo, ki omogoača napredek: (pravico došola anja imajo vsi, pri oddaji služb naj odločapredyscm kvalifikacija in socialne razmere, kadar je to potrebno nikakor pa naj ne bo merodajen spol prosilca ter protekcija. Tudi prosvetna politika ne more pustiti ženo brezbrižno. Ni vseeno za mater, kakšna je šola, ki ima danes odločilen upliv na razvoj otrok ter na njhovo bodočnost. Najbolj pa mora zanimati široke množice žen socialna politika. Tu je cela v sta vprašanj, ki čakajo zadovoljive rešitve, od katere je v mnogočem odvisen položaj zlasti delovne žene iz vseh delovnih panog. Tu je delokrog, ki pritiče v przi vrsti ženi. Vedno govore, da je žena z asti na mestu tam, kjer je potrebna reposredna pomoč bližnjemu. Ta namen ima gotovo soc alna politka. Toda važno je, kako se ta namen viši in doseza. Ni dovolj, da imamo vse polno modernih zakonov o varstvu matere in otroka, o zaščiti matere delavke, če se pa zakoni ne izvršujejo, če imamo bolnice prenatrpane z boln ki, če nimamo primernih zavetišč za otroke, za ogrožena dekleta itd. Danes se snujejo pri nas novi zakoni, ki urejajo ženin odnos do muža, do družine in do družbe. Ker se to vrši brez njenega sodelovanja, je razumljivo, da je pogosto prikrajšana, bodisi kot žena ali kot mati v pravici do svojih otrok, prav tako pa tudi kot državljanka. Iz vsega tega je razvidno, da zahtevajo ženini bitni interesi sodelovanje v političnem življenju. Toda me zahtevamo politične pravice za ženo tudi in predvsem iz načelnega vidika: zahtevamo državljansko enakopravnost vseh ljudi, torej tudt enakopravnost žene. Volilna pravica nam bodi sredstvo za dosego tega smotra. To, kar sem povedala, je zelo preprosto in vsakdanje. Vendar pa se mnogi tudi ženske so med njimi ne morejo sprijazniti z žensko zahtevo po politični enakopravnosti. Največkrat moški z omalovažujočo kretnjo konstatirajo, da ženska vobče ni sposobna za politično delo. Zlasti državno gospodarstvo in finance to so težke zadeve, ki jim ženska nikakor ni dorasla. Ali tisti, ki tako govore, ne vidijo, da so vodilni moški spravili svet na rob propada s svojo učeno gospodarsko politiko, ki ji je poglavitni smoter osebni profit. Toda saj ni treba iti po svetu, ostanimo kar doma. Ko bi se začelo vse odkrito raziskavati, bi odkrili lepo število našičkih afer, ki so oškodovale državo za milijarde. Listi ugotovljajo, da so med njimi

tudi poslanci in ministri. V zvezi s to zadevo pripominja neki naš list: „ — gre za tako globoke moralne motnje v našem javnem življenju, da jih pač ne bo mogoče odpraviti z zgolj pravnimi leki.... Računajo, da je to podjetje s pomočjo svojih voditeljev v 10 letih izvleklo iz naše zemlle 10 milijard dinarjev" (Slovenec 8-Х 1935). List izprašuje: „Kje je zdaj ta denar?" To je tista famozna gospodarska politika, katere ženske niso sposobne hvala Bogu. Ženska še ni zrela za politično življenje se tuli pogosto čaje. Gotovo ni vsaka ženska zrela za politično udejstvovanje ali je pa zrel vsak moški? „Saj ne bodo samostojno vo le“ tudi to se sliši kar je pa spr čo današnje „samostojnosti" v političnem pogledu največja ironija. Primer kmečke gospodinje vdove: ona ne more voliti njen slaboumni pastir pa. Obrtnica, ki ima moža pijanca, ne sme voliti, a mož alkoholik „samostojno" izbere poslanca. Nekateri nam pa odrekajo pravico do političnega udejstvovanja, ker smo premalo realne in preveč čustvene. Tu je treba samo priporni iti, da bi bila prav ta lastnost ženske duševnosti čestokrat prepotreben regulativ moškega zgolj razumskega dela, ki tolikokrat pozablja prav vsled svoje stvarnosti resnične potrebe državljanov. Ko bi se ta lastnost uveljavila, tedaj bi gotovo zrasla namesto različnih parad in banketov zavetišča za otroke in za stare onemogle ljudi, ki so vse življenje garali a so si prigarali beraško palico vsed toliko slavljenje zgolj razumske ureditve družabnega življenja. Samo, da to ni pravi razum, temveč razum v službi egoizma posameznikov. Najmočnejši razlog nasprotnikov ženske voline pravice je pa očitek, da ženska ni vojak, torej nima pravice govoriti v polit ki. Toda žena v zaledju ni nič manj izpostavljena trpljenju, stradanju, mrazu in vsakovrstnemu pomanjkanju. Pomislimo samo na mater-begunko, ki se umika pred granatimi z dojenčkom v naročju. Žena ni vojak, toda je roditeljica življenja, ki ga ne rodi zato, da ga kose topovi, temveč zato, da ga ohrani. Ko bi imele ženske odločilno moč, tedaj ne bi z bredušnim cinizmom žrtvovale milijone človeških življenj. Enajst milijonov cvetočih življenj je padlo v zadnji vojni, a zopet stojimo na vulkanskih tleh. Ali je taka politika vredna civiliziranega sveta? Nekateri pa bi ženo še pustili, da bi smela voliti, pa tudi kakšno manj važno mesto bi smela dobiti, toda, kako naj se žena udejstvuje na tako važnem mestu kot je n. pr. diplomatska služba. Kako težka je ta služba in koliko sposobnosti je treba, nam je povedal guverner Addis Abbebe

КЕРТВМВАК— NOVEMBAR 1935

ZENSKI PO K HE T