Ženski pokret
Vode Angela,
Ljubljana
Zahteva žen, da smejo tudi one volih i biti izvoljene v ljudska zastopstva, ni nova. Že pred več kot sto leti so se v francoski revoluciji dvignile pogumne žene, ki so pomagale ljudstvu v njegovi borbi za človečanske pravice in so hotele biti teh pravic tudi same deležne. Toda takrat spoznanje te potrebe še ni dozoielo, dozorele pa tudi še niso razmere: takrat žena po večni še ni bila samostojna, si še ni sama služ la svoj kruh, temveč je bila popolnoma odvisna od moža. Ko pa je radi gospodarskega razvoja morala večina žen v službe, v tovarne, delavnice, ko so se njene dolžnosti in naloge pomnožile, tedaj je zahtevala žena ponovno tudi prav ce, ki ji po njenem delu in dolžnosti pritičejo. Za enake dolžnosti enake pravice. Vsak, ki hoče biti pravičen, mora priznati, da so ženine naloge bremena, ki jih nosi zlasti danes, prav dostikrat mnogo večje, kot pa bremena, ki jih nosi mož. Pomislimo samo na poročeno ženo, ki dela po ves dan v služni, in doma vodi, pa tudi sama opravlja vsa gospodinjska dela ter skrbi navadno še sama za otroke, da redno hodijo v šolo, da so snažni, da imajo vse, kar potrebujejo. Primerjajmo delo te žene z moževim, potem pa brez predsodkov in kake feminističke, oziroma antifeministčne zagrizenosti preudarimo, komu pritiče več pravic, možu ali ženi? Ali pa vzemimo ženo, ki ima brezposelnega moža. V takih primerih sloni navadno vsa skrb za vzdrževanje družine na njenih ramah, poleg tega pa opravlja še vse gospodinjske in materinske dolžnosti sama. Ali ne zasluži ta žena vsaj istih pravic kot jih ima njen mož? Naj bo žena kateregakoli stanu ali poklica, vsaka mora biti danes glede na svoje delo cel človek, če hoče živeti. Ali ni zato absurdno, da bi o njenih pravicah in njeni usodi odločali drugi? Ko se bi napravila statistika, kdo ima težje delo po javnih službah, pa bi gotovo izpadla v prilog ženske. Pomislimo samo na poštne uradnice, učiteljice (po enorazrednicah) in druge javne nameščenke. Vse vrše najtežja in najslabše nagrajena dela. Trditev, da odpovedo na vodilnih mestih, ne drži saj jih nimajo. Poglejmo kmečko ženo in njene dolžnosti. Povsod mora biti zraven, vse mora vedeti. Ona ne vodi damo gospodinjskih poslov, ampak se mora brigati za vse gospodarstvo. Spomnimo se, kako se prav kmečke žene dokazale med vojno svojo sposobnost v gospodarskih poslih, kako je marsikatera dvignila domačijo, zlasti, kjer je njen
razmah oviral mož pijanec. In ta žena, ki v potu svojega obraza prideluje svoj kruh, naj bo obsojena na molk, ko spoznava, kako propada njena domačija, ko vidi pogreške gospodarske politike. Kajti vsaka razumna žena se brez posebnega političnega pouka zaveda, da je blagor ali gorje, nap edek ali propadanje njene domačije tesno zvezano z gospodarsko politiko domače in tudi drugih držav. Prav tako ve vsaka žena ki dela,, da plačuje ona sama ali pa nje i mož navadno pa oba razne vrste davkov. Kje je žena, ki je ne bi zanimalo, kam gre denar, ki ga često tako zelo težko utrpi, in kako se porab,? In s kakš 10 pravico se ji brani soodl.čevali o uporabi njenega težko prisluženega prispevka za skupnost? Ida slika in isto nerazmišljanje se nam vsiljuje, če se poglob mo v ž v jenje in delo obrtnice, trgovke, d davke, služkinje. Povsod vidimo, da uspešno tekmuje z možem. Povsod se oba med seboj spopolnujeta, skoro povsod pa tudi ženska lahko nadomešča moškega. Tega vsaj ne morejo moški utajiti, saj ob vsaki priliki dolže ženske, da jim odjedajo službena mesta in kruh. S tem pa moški sami priznavalo ženino sposobnost ti r njeno enakovrednost pri delu. Kako čudno in nerazumljivo je spričo tega dejstvo, da prav to ženo, ki ji nalagajo iste drolžnosti kot možu, ki ji morajo priz lati tudi iste sposobnosti pri delu, potiskajo ob stran tam, kjer se odloča prav tako o njeni usodi kakor o moževi, kjer se gradi skupen dom za moža in ženo a brez ženinega sodelovanja. Ni redek primer, da se mož občinski svetnik pogovori z ženo o vseh točkah programa obč nske seje, da mu je dostikrat ona najboljši svetovalec a to ga ne ovira, da ob vsaki priliki ne izjavi, da politika ni za ženske. Že prej smo ugotovili, da nosi danes žena večji del bremen. Pomislimo samo, kako zadene danes žeuo padanje dohodkov kot posledica finančne politike, ki skuša kriti budžetni primanjkljaj z odtrgovanjem plač. Ko bi žena soodločala, bi gotovo v takih uredbah bolj ščitila družino in otroke. Potrebo soodločanja v političnem življenju so morale občutiti zadnja leta zlasti javne nameščenke. Ko bi imele svoje zastopnice v parlamentu, bi gotovo uredbe zadnjih let o redukcijah plač ne bile tako enostranske in bi ne zadevale razen zadnjih vedno le ženo. Prav tako je s šolanjem in s službami. Povsod po šolah in po službah se uvaja omejeno
92
ZE N S K J POK K E T
SEI’TBMBAR— NOVEMBAK 1935