Učitelj

108 Учитељ

тако да !уогјепе 20222 пипајо мес značaja obnove starega, ampak да !тајо znake novega proizvoda.

Te dejalnosti predstav ne pripisujemo več spominu, ampak „domišljiji, ko zmožnosti izpremenjave reprodukcije. Značilna za domišljijo je torej nje originalnost, tj. novost njenih ivorti, Domišljija naj torej ustvarja kaj novega. Ta ustvarjajoč pa se ne more nanašati na proizvajanje (produkcijo) enostavnih, elementarnih predstav (obćufkov), ki tvorijo snov za splošne predstave in vrste, kajti te enostavne občutke more le delovanje čutov 'ustvariti, tako da nobena domišljija ne more n.pr. iznajti kakšno novo barvo ali novi, še ne slišami zvok, kakor sleporojenemu ne predstave o razliki barv. V temle biva omejenost domišljije. Toda veliko torišče in prizorišče ostane odprtio variaciji zvez, ki jih 'moremo tvoriti iz materijala, ki nam da nudijo naši čuti in kojih število je brezmejno, neizčrpno. Vsa melodija in harmonija sestoji le iz malo glasov; vse besede iz kakih 25 glasnikov; vse pokrajine iz, bregov, dolin, dreves, voda in ЊЕ; узе drame iz gotovih značajev in .situacij; toda nobena :domišljija se ne more ponašati “če ne domišljati), da je vse raznoterosti glasbe, govora, DONIO in dram izčrpala. In to je svobođda domišljije. |

Та зуођода ра se ćesto izpremeni v brezuzdanost in ка proizvaja le kaj ostudnega, nepravilnega, zopernega, ako је пе urejuje kako predstava o določenem smotru. Domišljija norcev, :sanjačev in otrok ima tak značaj. Obvladanje te v svoji brezuzдапозн отде dejalnosti se posreči le pameći, ki jej stavi meje in je za naše duševno življenje največje važnosti. Ona razširja in povečava naše duševno obzorje čez теје resmičnega, ki jih zariše nazor in izkušnja, v nedogledno polje možnosti; ona nas vpelje ali postavi v razmere, v katerih se nismo nikdar nahajali, ter nam predočuje ali slika predmet, katerih nismo nikdar zaznali S SVO-

jimi čuti. —

Zakaj pa je otroška doba tako bogata in bujna na slikan domišljijee Kakor vsi vemo, je oltroška doba čas sanj in okrašenja še neznanja sveta z barvami domišljije; ona je življenje igre ali pa srečne goljulije, varanje samega sebe. Zdi se torej tudi, da nič sne označuje (karakterizira) tako dobro „otroško dobo sveta“ kakor nagon, ustvarjati si pravljice in pripovedke, ki skuša uboštvo -znanstev kriti z obilico domišljije. Toliko je gostovo, da je igra