Ženski pokret

zato, ker se z redukcijo krši član 19 ustave, ki določa, da so »sva zvanja u svim strukama državne službe podjednako dostupna pod zakonskim pogodbama svim državljanima«, a ustavno zajamčenih pravic ni mogoče odpraviti s pooblastili ministrom. A drugi vzrok je v tem, ker za redukcije ne obstoji stvarna potreba. Potem je govornica ugotovila, da v naši državi nikakor ni preveč akademsko izobraženih ljudi v službah, nasprotno', primanjkuje jih. Dalje je rekla, da niti državni niti privatni nameščenci, dokler so mladi, nimajo dovoljno dohodkov, da bi z njimi sami ustanovili in vzdrževali rodbino, in zato mora žena s svojim zaslužkom pomagati pri vzdrževanju rodbine. Ako se vzame ženi možnost zaslužka, bo s tem v mnogih slučajih onemogočen zakon, in mladi ljudje bodo prisiljeni na celibat. Posledice prisiljenega celibata so pa naravnost katastrofalne: prostitucija, konkubinati brez otrok, a ako se sklene zakon, bo le malo otrok. Potem, je nadaljevala: »Ne glede na materijalno vprašanje moramo upoštevati tudi duhovno plat zakona (braka). Tam, kjer tudi žena služi, je možu v zakonu enakovredna tovarišica. Tak zakon je navadno sklenjen iz ljubezni, iz notranje potrebe. Ako bo ženi odvzeta možnost drugačnega zaslužka, se bo pogosto poročila samo iz materijalne potrebe, brez ljubezni in brez posebnega veselja do zakona. Druga kvarna posledica bo od splošnem padcu ekonomskega standarda padec kulturnega standarda tiste plasti našega naroda, ki je še najbolj izobražen. Naloga prosvetne politike bi morala biti, da kulturni nivo naroda dviga, a ne da ga niža. Prizadete rodbine bodo nehale biti kulturni konzumenti, ker za zadostitev kulturnih potreb ne bo sredstev. Pri inteligenci je važno še to, da bo kulturna tvornost padla, ker ob prevelikem delu za golo življenje ni mogoče še samostojno ustvarjati. Štednja gre torej tudi na račun kulturnega nivoja našega naroda. Komu naj redukcije koristijo? Baje brezposelnim moškim, da pridejo do dohodkov in bodo mogli ustanavljati rodbine. Ob naši prejšnji ugotovitvi, da mlad državni uradnik s svojimi prejemki sam ne more vzdrževati rodbine, postane ta korist iluzorna. In kdo se bo umaknil tem mladim ljudem? Prav tako mladi ljudje na pričetku svojega dela, ki ga opravljajo z mladostnim entuzijazmom in ki še niso definitivno nastvaljeni in jim zato ne gre penzija. To se pravi namestiti mladino na račun le pet do šest let starejših, še prav tako mladih ljudi. In kdo jamči tem novo nastavljenim, da jih čez pet ali šest let ne doleti ista usoda v korist naslednji generaciji? To je igranje z mladino, z njenim veseljem do dela in življenja, zapravljanje duševnih bogatstev mladi-

ne, ki si ga noben narod ne more privoščiti, pa naj bo denarna štednja še tako velika. Brezposelnosti ni mogoče odpraviti z redukcijami. Tak predlog, prav na škodo žen, je mogel nastati samo v možganih moža, ki ni premislil kakšno škodo lahko povzroči taka štednja ali pa ki mu je žena samo igrača ali pa udobnost pri domačem ognjišču, ne pa resničen človek, ki ima isto potrebo in zmožnost za polnovredno življenje in samostojno, odgovorno delo. Ker so večja polovica našega naroda žene, se človeku usili vprašanje, ali imajo takšni ljudje pravico urejati življenje celega naroda? Za nas je obenem še en dokaz, da moramo žene zahtevati enakopravnost v političnem življenju. Kaj naj se torej zgodi za omiljenje brezposelnosti? Zveza akademsko izobraženih žen predlaga sledeče: izpolnijo naj se vsa prazna mesta; upokoje vsi, ki so za upokojitev zreli in na njihovo mesto naj se namestijo mladi ljudje; sistemizirajo naj se nova mesta tam, kjer so potrebna. Prepreči naj se resnično, ne le dvojno, ampak celo desetkratno zaslužkarstvo v isti osebi, in kar najenergičneje in odločneje naj se izvaja zakon proti korupciji. Tako bo mogoče odpraviti, ali vsaj zelo omiliti brezposelnost, in z resničnim onemogočenjem korupcije bo najbrže dobila država tudi večje dohodke. Najodločneje pa zavračamo vsako štednjo na račun človeških pravic žene, na račun rodbine, mladine in kulturnega nivoja naroda«. Za Zvezo delavskih žen in deklet je govorila gospa Rakovčeva Marija, ki je med drugim rekla sledeče: »Potrebno je napraviti vsako leto statistiko za koliko človeških rok je napredovala tehnika, in v enakem razmerju bi se moral skrajšati delovni čas. Dokler merodajni pri nas in drugod ne spoznajo te edino prave ureditve človeške, družbe, bo vse prizadevanje odpraviti brezposelnost samo kaplja v morje, pa če tudi vse žene vržejo na cesto. Vedno bolj bo rastla brezposelnost, širili se bodo ropi in tatvine, delamržnost in prostitucija. Gospodom v parlamentu svetujemo združene žene, da si ne belijo glave z vprašanjem, kateri spol ima pravico do dela. Svet je ustvarjen za vse ljudi, ki nimajo le pravice, temveč tudi dolžnost, da mora vsak človek delati. Današnja družba je zelo čudno urejena. Pravijo, da mora mož delati in skrbeti za ženo. Dokler žena res dela samo za moža, je to tudi njegova dolžnost. Kakor hitro pa rodi otroka, začne delati za človeško družbo, ki bi .morala biti toliko pravična, da ji prizna vsaj toliko, kolikor vsakomur, ki si s trdim delom služi kruh. Koliko more in koliko hoče mož skrbeti za

24

ŽENSKI POKRET

MART 1934