Učitelj

24 ЏО се Бел

Tako se je porodila že 1. 1870. dolgotrajna polemika, v katero sta posegla izmed zillerjevcev poleg mojstra samega zlasti tudi Viljem Rein, tačas seminarski (glavni) učitelj o Eisesnachu, in pa že omenjem dunajski vseučiliški profesor Teodar Vogt. Najljutejeje so se zaletavali v Dittesa, v katerem so slutili najveljavnejšega nasprotnika, a najostudneje je opravlal posel Vogt, ki si je pomagal tudi z denuncijacijami, ko mu je nedostajalo drugih razlogov, ter je — vsaj indirektno — črnil Dittesa kot radikalista, socijalista, destrukcionista in anarhista.*) S takimi stredstvi je izkušal ubiti Dittesa Vogt, vseučiliški profesor in po Zillerjevi smrti glava „Društva za znanstvene pedagogiko“. -

Poleg Vogta in nekega Zilliga se je v tem boju najbolj odlikoval tudi Viljem Mee/n,ki je dandanes glavni nadaljevatelj Zillerjevih tradicij ter prirejevatelj znanih pedagoških kursov v Jeni; a verno sliko o njegovi tedanji mrrki vlogi je podal Wesendonck v znani brošuri v posebnem, že tudi omenjenem рогаујј##)

Polemika, ki so je Zillerjevci tako objestno, brezobzirno in сејо рофо vojevali, pa ni nikomur bolj škodovala nego njim samim ter je le pospešila že itak neizogibni razpad Zillerjevega pedagoškega sestava. Zmerni, trezno misleći šolniki, zlasti tudi temeljiti poznavalci in udani čestilci mojstra Herbartra samega so se 2žz nevoljo obrnili od zillerjanske gonje fer izjavili, da nočejo ničesar imeti opraviti s takimi ljudmi, ki pedagoško modrost jemljejo v zakup se izigravajo za učence in рпзјабе Негђапоуе, а тојзка samo diskreditujeio „s svojim ofroškim napuhomć“. Izmed mnogih drugih, ki nam jih ni možno navesti zaradi skopega časa in prostora, naj omenimo samo dva ali tri:

Med prvima — že iz zal. 1880. — je pozdignil opetovano ozbiljni svoj glas znani, še sedaj živečl herbartovec pl. allwiirk, višji šolski svetnik v Karlruhi, ter v nekaferih brošurah***) opominjal zillerjevce, naj se raje potrudijo, da bodo njih nanki bolj jasni, nego da vedno rožljajo z verigami svojega sistema“. Zabičaval jim je tolerantnost in popusiljivost ter odločno obsodil postopanje tistih prenapetežev, ki so se tako daleč izpozabili, da so,

#*) Wesendonck. str. 134—199. **) „Herr Dr. Rein als Reformator des Schulen“. 5. 100—133.

**%9 Herbart und seine Schiler, 1880. — Handel und Wandel der pida'ogischen Schule Herbarts 1886. — Dle didaktischen Normalformen 1901.