Ženski pokret

poročenih žen tega ne vem. Ali pa je bila zavist? Ako je bilo prvo, potem ji odrekam poznavanje razmer sedanje družbe, odrekam ji poznanje pogojev, ki so temelj družinskemu kakor tudi osebnostnemu življenju. Ako je pa drugo, je to glas onih, ki vidijo v službi poročene žene kamen spodtike. Čudno pa je, da ga. urednica, zagovornica ženskih pravic in ženskih stremljenj ni opazila v tem članku osti, ki ni naperjena samo proti poročenim ženam, temveč tudi proti obči ženski svobodi. Saj se v isti knjigi poroča o napredku žene z ozirom na njih enake pravice z možem. Da preidem k članku samem in da zavrnem trditve ge. člankarice. Po njenem mnenju je življenje gospodinje na deželi zavidanja vredno. Mar tudi gospodinjstvo tistih premnogih kmetic, katerim vsled dela na polju in hlevu primanjkuje časa, đa otroke opero, počešejo, jim najnujnejše zakrpajo ali katerim ni mogoče držati snage in reda ne v hiši, ne v kuhinji in ne v sobah? Pomilovanja je vredna pa ona gospodinja, ki v takem nujnem slučaju ne more imeti služkinje, da bi z njo vred vzdržavala urejeno gospodinjstvo. V takih razmerah mnogokrat umrje polovica ali še več rojenih otrok, ostalim pa se lušči nesnaga z lica in glave. Mogoče je pa bajtaricam bolje? Te so mnogokrat od rane zore do mraka kot dninarice na delu in nihče jih ne vpraša: kdo se briga za tvoje otroke, kdo jim kuha, kdo jih neguje? Takšnih slučajev je toliko, da je življenje gospodinje na deželi vse prej kakor vredno zavidanja. Žena intelektualka v poklicu saj le na te je po v sem videzu naperjen članek se ne peha za tako skromnim zaslužkom, da se ne bi izplačalo truditi se in ki v gospodinjstvu ne bi nič pomenil, ampak se z vso močjo, z vso uvidevnostjo in prevdarnostjo „peha" za zaslužkom, ki naj omogoči obstoj njene družine. Čim se ženi omogoči razvoj njenih duševnih sil in se ji nudi uspešno udejstvovanje, ona vzljubi svoje duševno delo, se z njim spoji, saj je žrtvovala za to svoje mladostne sile in nade. Zakon in otroci ne smejo ovirati njene duševne sile in zmožnosti in ne smejo se teptati že zaradi obče človeških pravic, ako se žena odloči da ostane tudi poročena v službi. Res je, da je k temu primorana največkrat iz materielnih razlogov, a ti so povezani z ljubeznijo do dela, s katerim se je spojila, in ki ji je dalo samostojnost in neodvisnost. Razsodna žena najde vedno tudi čas, da poleg svojega poklica nadzira in vodi gospodinstvo četudi sama ne izvršuje razna dela. Služkinja, ki ve, koga ima za gospodinjo, ki ve, da mora o

vsemu dajati račun, ne bo „samovoljno gospodarila z blagom" kakor se izraža g. člankarica. Končno sloni na zaupanju vse gospodarstvo in ne samo gospodinjstvo. Sicer pa količkaj uvideven mož, ki ve, da tudi žena vzdružuje družino in se trudi za njen dobrobit kakor on sam, uporabi svoj prosti čas tudi za vzgojo in napredek otrok in ne le za razvedrilo in zabavo. Koliko žen, ki so samo gospodinje in matere, trati svoj dragoceni čas z neumestnimi zabavami, praznim besedičenjem, nepotrebnim lepotičenjem it.d. ter tako zanemarja otroke in gospodinjstvo. Resna žena, ki izvršuje poklic, pa porablja svoj prosti čas za dobrobtt svoje družine, in ko ve da je vestno in dobro opravila svojo javno službo nima povoda, da bi ji doma begale misli sem in tja kakor se izraža g. člankarica. Vajena reda drugod, ga vrši tudi doma, kjer je cela gospodinja in mati. Zmožna in sposobna je usmeriti svoje sile tja, kjer so potrebne. Žena, ki dela izven hiše, se nikakor ne odtujuje družini kakor piše „Ona", temveč je z njo še tesnejše združena, saj ve, da se s pomočjo njenega dela vzdržuje družina, da se z njeno pomočjo ustvarja otrokom boljše življenje. Delo intelektualke ni takšne narave, da bi prišedši domov ne imela za nikogar dobre besede, ali bila nesposobna za delo. Raznovrstnost delokroga poživi tudi njo. Člankarica je tudi v zmoti, ako misli, da se materi zaradi njene zaposlenosti odtujuje družina. Potem bi se morala tudi vsem očetom, ki so vsled službe odsotni z doma, bolj in bolj odtujevali družina in končno bi postal oče tujec v lastnem domu. Bo pač obratno: po daljši ali krajši odsotnosti je skupno življenje toliko prisrčnejše. Da otroci „takih" mater ne bi poznali materinega čistega veselja, miline in dobrote, more trditi samo ona mati, ki ne pozna drugih rodbinskih prilik nego svojih, ali pa je videla zgolj slabe in težke razmere. Žena ki misli, da že samo z delom v hiši lahko osigura družini dostojen obstoj, naj to stori; mnogo žen pa tega ne more, zato gredo v urade, šolo, tvornico, trgovino, moževo delavnico, na polje it.d., da tam opravljajo katerikoli delo, samo da dvignejo skupni zaslužek. Kaj pa misli g. „Ona" o ločenih ženah in vdovah kako naj te skrbe in gospodinjijo otrokom brez premoženja, brez zaslužka? Neizprosna sila jim narekuje: zaslužite! Ali se pa s tem, da se ženi vedno ukazuje kaj sme in česar ne sme, njen pogum in njena življenska moč krepe? Obratno! Ali ji ni že zadosti težko, da se mora boriti z moško premočjo, zakaj še ve ženske, mečete kamenje na njo in dušite v njej kali samozavesti? Žene, ki kljubujejo vsem

122

ЖЕНСКИ DOKPET

ДЕЦЕМБАР 1935