Arhiv UNS — Stari listovi — Najstariji

in .... s kratka fea me ni,« in ne da bi voščil »lahko noč«, j in položi vanj knjigo, iz katere je srkal uzvišenost o sv. odide urno skozi'vrata. j zakonu. Pri krepilnem kamenju se zopet ustavi, izražajoč Prišedši na cesto, ozira se proti zvezdovitemu nebes- poluglasno kipeče občutke svojega srca: »Čutim, bridko nemu svodu, mrmraj-*: »Jaka, prehitro si delal. Zameril čutim, da človeku ni dobro samemu biti. Če pomislim, si se jej. E, ni še vse izgubljeno. Podopčak jo prego- da bi šla Mina . . pst!« . . in ozira se krog in krog, če vori, saj vé, da boljšega mlatiča in -kosca ni, nego sem ga kedo ne posluša, a ko nikogar ne vidi, nadaljuje: »da jaz, Kobalov Jaka. Jutri potrkam pri starcu. lMorda le bi šla Mina tudi včasih »dan zvonit« namesto mene, da pojde.« bom pošteno obedoval, da bi o večjih slovesnostih oltarje Stari Podoljščak bil je res naklonjen Jaku, kc'Vje še lepše lahko okrasil in da ... . oj kaj bi bilo potem, slednji bil ob slehetp 'češnji in mlačvi.n- KU - v česar sedaj ni.« Srčna zadovoljnost in trdo upanje zrcali doljščaku. Da je bil Jaka pri ' se mu po zastarelem obrazu in vedno govori poluglasno iskati je izvora v Mini. C' sam s saboj. Sedaj ter sedaj zaziba se mu sladak smeh I "'m uplivom na Jak uvelih ustnicah in polaga si dolgi kazalec k ušesu, ' • da bi hotel s ko govoreč : »Morda kaj pride ... ej seveda . . . venje mCj- lakom a . . . kaj bi ne . . . ha, ha, to bo lepo!« A prav v ten, k končavši nejasne besede jasnega jedra v svojem kar je Jaku oduželo „ oru zaprè z velikim ključem zakristijska vrata z obožavano devo. Neka oti ponosno stopajoč proti krčmarju Blodniku. rala se je poravnati ha trii če jutro korakata dve praznično oblečeni osebi stopa kazen za « proti Podoljščakovi hiši. Solnce že stoji Pred mesecem .mi nanm .".kipečimi vrhovi kamniških planin in obliva mačem vrtu nekaj sadirj’ dreves. , l ’ milom bele cerkvice po hladovitih brdih. ščaku v prodaj. Mož je zadovolji" ■ n a tankih biljkah lesketajo se v tisočerih kupi drevesca, da jih zasadi na ’vetnim nebom plavajo lahke bele meglice, Jaku čez dva dni očitala vest, da je ccpl jcnLT r < 'nčnim žarom. V svežem zraku pa ziblje nizek denar prepustil bogatinu Podoljščaku. Še isto noč srnjč/ spuščajoč se k zelenim tlom. spravi se torej na Podoljščakov vrt, izkoplje že zasajena »Blodnik«, K, 'govori na levi korakajoča oseba Madrevesca in jih prihodnje jutro proda županu za par de- tevžkova, »ti boš govoril 1 . Saj veš, kaj se spodobi pri tako setic draže. Bodoči teden gre Jaka pogledat v hrib, kaj važni priložnosti. Tebi PodOJjščak in počno polhi gori v Šubeljevih večletnih bukvah. O tej če udarimo v ròko : bomo pri tebi.« priliki sreča ga Podoljščak in mu tarnja, da mu »Že dobro, nič se ne boj,« odvt'aigßlodnik, ko ravno dobna roka izkopaPT m odnesla ona drevesca. Poprosi stopita skozi Podoljščakova vežna vrata. V*ton trenotju ga, če mu more novih donesti. Jaka pritrdi, da mu hoče i prikoraka Podoljščak iz hleva v vežo, pušeč iz piustreči, kolikor mu je možno. Kaj je potem Jaka naredil pice in z rokama na hrbtu sklenjenima. Ostrmel, kaj praizkot poznat muhast človek kakor rekajo v naši vasi nično oblečena znanca hočeta pri njem v delavniškem je lahko umevno: ona županu prodana drevesca iz- i jutru, hoče ravno uprašati, kam sta namenjena, kar dnu koplje prihodnjo noč in jih zopet proda Podoljščaku za zgovorni Blodnik zaprè govorico sVojim na pamet staro ceno. »Tako,« misli si Jaka po tem junaškem naučenim govorom; i činu, »zdaj sem jih dosti drago prodal. Saj nihče nič ne »Oče Podoljščak, Bog vam daj dobro jutro. Kakot\ vé o tem.« V kratkem času zasledita župan in Podoljščak ste gotovo že slišali od učenih ljudi, je več žensk na to lokavost in ne vesta, ali bi se smejala ali jezila. Ker svetu nego moških in vender mora moški ženske iskati, je pa bila jeza močnejša nego smeh, nakopal si je Jaka Prav iz tega uzroka Matevžek malo zakašlja prinjijno črno sovraštvo. S tem potrgale so se zadnje niti, peljal sem k vam tega vrednega moža, ki ga vsa župna katerih je še viselo Jakovo upanje, »da bode kedaj kaj.« nija pozna kot poštenega, modrega in pametnega. Če še Neko popoludne pred dnevom popolnega poraza niste uganili, kaj mislim, povém vam brez okoliščin ; dajte Jakove snubitve sedi Matevžek v zakristiji in prav zelo Mino Matevžku za ženo.« zamišljen čita iz neke svete knjige. Popoludansko solnce »Aha!« oddahne se Podoljščak in pogleda Matevžka sipa zlate trakove skozi omreženo okno in sveta tišina sè smehom, ki vzbuja mnogo upanja v snubčevih prsih, vlada po tihi zakristiji. Le sedaj ter sedaj čuješ globok »Ti se ženiš, Matevžek,« uprašuje Minin gospodar uzdih iz cerkovnikovih prsi. Dolga črna senca velike in pogleduje osivele lase, ki tako izdajalski gledajo izpod omare uspenja se tajinstveno po vlažnem tlaku. Zvunaj ' širokokrajnega Matevžkovega kastorca. »Jaz sem bil tudi pa obletava cerkev jata drobnih ptic, veselo krožečih oženjen, a ona je umrla in zdaj sem sam. Mina mi nadoin žgolečih tako, da se Matevžek parkratov nevoljno ozre mešča pokojnico in je res prav pridna gospodinja. Nerad in pogleduje skozi okno, češ, kaj me motite. se ločim od nje. Vender ne ugovarjam tej združitvi, če Dolgo dolgo časa je čital in premišljeval; slednjič je ona zadovoljna. Za balo že nekaj primaknem.« se sklone rekoč: »oh, sveti Pavel, lepo, nepopisno lepo »Pojdimo v sobo, da se pri čaši vina bolj na tanko pišeš ti o sv. zakonu. Zakonsko živenje imeti mora res zmenimo o tej zadevi. Mine ni doma. Nesla je zajuterk nekaj angelskega v sebi.« Odprè predel pri veliki omari na polje, a gotovo pride skoro.« (Konec prihodnjič.)

in položi vanj knjigo, iz katere je srkal uzvišenost o sv. zakonu. Pri krepilnem kamenju se zopet ustavi, izražajoč poluglasno kipeče občutke svojega srca: »Čutim, bridko čutim, da človeku ni dobro samemu biti. Če pomislim, da bi šla Mina . . pst!« . . in ozira sc krog in krog, če ga kedo ne posluša, a ko nikogar ne vidi, nadaljuje; »da bi šla Mina tudi včasih »dan zvonit« namesto mene, da bom pošteno obedoval, da bi o večjih slovesnostih oltarje j še lepše lahko okrasil in da ... . oj kaj bi bilo potem, česar sedaj ni.« Srčna zadovoljnost in trdo upanje zrcali se mu po zastarelem obrazu in vedno govori poluglasno sam s saboj. Sedaj ter sedaj zaziba se mu sladak smeh uvelih ustnicah in polaga si dolgi kazalec k ušesu, ’-o govoreč: »Morda kaj pride . . . ej seveda . . . a . . . kaj bi ne . . . ha, ha, to bo lepo!« končavši nejasne besede jasnega jedra v svojem oru zaprè z velikim ključem zakristijska vrata oti ponosno stopajoč proti krčmarju Blodniku. če jutro korakata dve praznično oblečeni osebi « proti Podoljščakovi hiši. Solnce že stoji' .".kipečimi vrhovi kamniških planin in obliva milom bele cerkvice po hladovitih brdih. ‘ na tankih biljkah lesketajo se v tisočerih ’vetnim nebom plavajo lahke bele meglice, • «r- 'nčnim žarom. V svežem zraku pa ziblje mscT'Zg'oleè sloj.spuščajoč se k zelenim tlom. »Blodnik«, lij ‘«Dvori na levi korakajoča oseba Matevžkova, »ti boš govorili Saj veš, kaj se spodobi pri tako važni priložnosti. Tebi Podo-Jjščak gotovo ttrovorjarae in če udarimo v bomo pri tebi.« »Že dobro, nič se ne boj,« odvhagHodiiik, ko ravno stopita skozi Podoljščakova vežna vrata. V-Tcm trenotju prikoraka Podoljščak iz hleva v vežo, pušeč iz fthqje pipice in z rokama na hrbtu sklenjenima. Ostrmel, kaj praznično oblečena znanca hočeta pri njem v delavniškem jutru, hoče ravno uprašati, kam sta namenjena, kar rinu zgovorni Blodnik zaprè govorico 'SČ spojim na pamet naučenim govorom ; i »Oče Podoljščak, Bog vam daj dobro jutro. Kakor ste gotovo že slišali od učenih ljudi, je več žensk na svetu nego moških in vender mora moški ženske iskati. Prav iz tega uzroka Matevžek malo zakašlja pripeljal sem k vam tega vrednega moža, ki ga vsa župnija pozna kot poštenega, modrega in pametnega. Če še niste uganili, kaj mislim, povém vam brez okoliščin ; dajte Mino Matevžku za ženo.« »Aha!« oddahne se Podoljščak in pogleda Matevžka sè smehom, ki vzbuja mnogo upanja v snubčevih prsih. »Ti se ženiš, Matevžek,« uprašuje Minin gospodar in pogleduje osivele lase, ki tako izdajalski gledajo izpod širokokrajnega Matevžkovega kastorca. »Jaz sem bil tudi oženjen, a ona je umrla in zdaj sem sam. Mina mi nadomešča pokojnico in je res prav pridna gospodinja. Nerad se ločim od nje. Vender ne ugovarjam tej združitvi, če je ona zadovoljna. Za balo že nekaj primaknem.« »Pojdimo v sobo, da se pri čaši vina bolj na tanko zmenimo o tej zadevi. Mine ni doma. Nesla je zajuterk na polje, a gotovo pride skoro.« (Konec prihodnjič.)

Štev. i. A SLOVAN.

11