Arhiv UNS — Stari listovi — Najstariji

Kot list zvenèl

6*l Jf M? lasàn je svet, kjer pot gré tvoja, k stiO) Todà, kakó li ti miràn Potuješ, sivi mož, sred boja, Kakó miràn, kakó hladan ! Oh, kaj ne bi ? Med sé ne kliče Te več ta mladi, živi svet ; Vrstnike svoje kot mrliče Že objokuješ mnogo let . . . In čas, ki zdaj krog tebe veje, Drugačen rod kot prej rodi' ; Tà novi rod te ne uméje In njega ne uméjes ti . . .

t't esni so časi, v katerih živimo ; Lesko se borimo po■%»*«-..... - ' / a samezniki, teško narodi in države. Gine ljubka pi‘OStosrčnost čelo pri otrokih didimo je menj, kakor bi si želeli — zamenjuj io 'navadno ali prerano dozorela resnost ali prezrelo lai numje brez onega mladostnega ognja, katero raduje in ogi *a ter celò za zmot e lahko dobiva oproščenje. Za zmote? Kaj nismo že izbrisali iz svojega moralnega slovarja to in podobne besede ; mi, ki talko rano, rano izvedamo, da je najbolje življenje »po prirodi«, katero razumemo, če je tudi ne gledamo in ne opazujemo resno; mi, ki tako zadovoljni spoznavamo, da smo si enaki - vsaj v slabostih ? A mladi smo : pač še le v prvem cvetu mladostnega prebujenja. Malo je bilo zavednih mož pri borni zibelki našega preporoda; ali uneti so bili za svoj narod z gorečnostjo prve ljubezni. Tedaj je vrelo in kipelo v Evropi: najplemenitejše človekoljubje je hotelo raztrgati teške verige, v katere so bili narodi ukovani, da so mogli privilegovanci živeti v vsakem razkošju sebi in napredku na kvar. Ali ko so se te verige trgale, silno so izpodrivale človekoljubje razne strasti: popolnoma zmagati ga pa vender niso mogle. Celò k nam je zasijal žarek prebujenja: naš pesnik je oduševljen klical Ilirijo, da Listane iz dolgega, dolgega spanja. In uzbudili smo se. Rasla je ljubezen za narod in njegov jezik, raslo domorodno prosvetno delo sploh, širilo si svoje okrožje bolj in bolj bodi si v duševnem ali gmotnem napredku. »Modrice« niso več omolknile, dale so nam celo pesnika, ki je zasijal übogemu malemu narodu kakor svitlo solnce, prebujal je dalje mogočno z drugimi oduševljenimi domoljubi vred tako, da je ta narod pozdravil 1848. 1. z mladostno ponosnim kli-

Pokopan rod ! Ti sam na sveti, Ti sam, neznan in vender znan 1 Kako pač mora to boleti . . . Ti sam, in rod tvoj pokopan !.Ne rod samó! Njegf l , uzóri, Svetinj njegovih sto in sto O dej, übogi mr' " Kakó skeli' in Ne vara me S katerim Ti sar Trpiš Le ti Take Žive

A*.,ton Funtek.

O blag spomin na mlada leta, Ki časih kot po noči žar Pokaže čuda ti nešteta, Pokaže dobe tvoje čar ! Globoko v verni duši svoji Td čar ti hraniš kot zaklad! Tam cvßr> v sreči in pokoji Svetla, nekdanja ti pomlad ! 'vljenja v njej premnoge je povsod, -o sape s 'ge ,_X rod L-T

Človeštvo ena bode naj družina, Rešitelj svetu bode naj Slovan !

cera, da smo Slovenci en narod, da se hočemo zjediniti in tako stopiti v veliko slovansko kolo. Ali narodi niso bili zreli, da si ohranijo svobodo: tudi slovenski valovi so se morali poleči, kulturno delo moralo se je omejiti in boriti svoj obstoj in za obstoj naroda. Ponemčevalna gnila povodenj razlila se je z novo silo : Slovanstvu se je dopuščalo ne življenje, mari le životarjenje, ki je imelo po trdni volji mogočnikov jedini namen, da nam üblaži umiranje. Ali neumorno delovanje domoljubov vodilo nas je vender srečno v tej mračni dobi tako, da Slovenci smemo celo reči, da v obče od 1848 —61. 1. nismo oslabeli, mari smo si poglobili in utrdili svoj napredek ter novo ustavno dobo pozdravili izkušenejši in pojačani. Ne smemo pa nikoli pozabiti, da ta napredek ni samo naša zasluga, da je mari napredujoče Slovanstvo v obče budilo in jačalo nas že od početka našega prebujenja. Brež njega bila bi celo sedaj naša borba pač breznadejna: slovanska zavest nas srči in jača, ona nam je kažipot, ona nam povečava veselje v sreči in nas tolaži v nesreči. Grešilo se je tudi v njeno ime in se greši posebno, če se z imenom slovanskega rodoljubja prikriva le pusto besedičenje, ki je tem glasneje, čim bolj je puhlo. Dà, celo toliko smo že napredovali, da je domoljubje bilo večkrat precej koristno sredstvo za osebno spekulacijo. Ustavno življenje je brez dvojbe razvezalo mnogo moči, razširilo je narodno in politično zavest, budilo in utrjevalo v širjih krogih zanimanje .za gospodarsko stanje, širilo je v obče krog naših zadač. Ono nam daje priliko, da si vadimo samoupravne sposobnosti in kažemo sploh, koliko smo vredni. Tu je mislečemu človeku pač jasno, da smo si v počasnem napredovanju mnogo krivi tudi

y. Stritar.

12

SLOVAN. Štev. i.