Arhiv UNS — Stari listovi — Najstariji

podobi očeta in matere, pri oknu nad šivalno mizico pa je žgolel v lični kletki droben kanarček, katerega sem pitala sama. Tako je bilo moje svetišče in nihče se ga ni smel dotakniti. Naši hiši nasproti sezidali so visoko poslopje, ki je popolnoma zaviralo razgled v daljavo. Oh, s kako jezo gledala sem to poslopje, še predno je bilo sezidano; dà, jokala sem od jeze. Ali nič ni pomagalo; dan za dnevom uzdigoval se je više zid in naposled postavili so streho in ravno našim oknom nasproti naselil se je star, upokojen stotnik, ki ves dan ni imel drugega opravila, nego sedeti pri oknu s turško kapo na glavi in dolgo, strašno pipo v ustih. O, kako strupeno sem v prvem času gledala tega stotnika (čula sem praviti, da je močno gluh) in s kako ledenim zaničevanjem sem gledala nanj, ako se je časih ozri na me in gost oblak dima puhnil pred sé. Če se je pa celo suhotno nasmejal, (imel je to navado, Bog vé odkod), tedaj bi ga bila najraje prebóla sè svojim pogledom in pokopala sredi zemlje, da bi mi nikoli več ne prišel pred oči . . . Tako je bilo v prvem času. Ali pozneje navadila sem se stotnika, navadila tudi onega suhotnega nasmeha in nič več se mi ni zdel tako grd, tako zoprn in prav dolgčas mi je bilo, če sem sedela pri oknu in slučajno stotnika ni bilo nasproti. Übožec je vender le, tako zapuščen od vsega sveta in pa tako gluh. Tako zapuščena bi ne hotela biti! In prišel je čas, ko stotnika ni bilo več k oknu. Bolan je, tako je zvedela Blagota; leži in hudo mu je. Bolan! tudi bolna bi ne hotela biti. In leži in hudo mu je! Moj Bog, to je žalostno. In bolniki so tako nepotrpežljivi, tako hitro jih nadleguje vsak hrup kaj hrup - vsak -šum in jaz ta’"’” - "svojim' IdSviTjem, ako me jc volja, in tako pojem, ako se mi ljubi kaj si bo mislil übogi stotnik? Nasmejala sem se svoji neumnosti tako glasno, da je stara Blagota v kuhinji prestrašena izpustila posodo, ki jo je ravno pomivala. In teta Ivana je strmeče vzpogledala od pletenja in uprašajoč uprla modro svoje oko na me. Jaz pa sem se smejala, da so mi svetle solze tekle po licih, in nisem hotela nehati sè smehom. Dà, kaj si bo mislil übogi stotnik, ko pojem in igram na klavir, ta übogi, gluhi stotnik! »Moj Bog, taka priprostost !« dejala je stara Blagota, ko sem jej razložila svoj smeh, in godrnjaje pobrala je čepinje po tleh; teta Ivana pa ni dejala ničesar, nego samo zmigala je z ramami. Ali žal mi je bilo, da sem se smejala. Saj sem se prav za prav smejala le radi stotnika. In ko sem pozneje séla h klavirju, igrala sem tako tiho in pela tako tiho, kakor bi se res bala, da sè svojim igranjem in petjem nadlegujem bolnega moža tam. nasproti . . . In teden dni pozneje je umrl. Prehudo mu je bilo in preselil se je na boljši svet. In ko so ga nesli iz hiše, stala sem pri oknu in molila sem za njegovo dušo. Bil je vender le übožec, zapuščen od vsega sveta! Nihče ga ni ljubil, on nikogar; pipo samo imel je v čislih. S kajo preganjal si je dolgčas in v goste oblake zavijal je svoje spomine . . . Naj počiva v miru !

Njegovo stanovanje pa je ostalo prazno dolgo časa! In jezila sem se, da se nihče ne naseli nam nasproti. Saj je vender preveč dolgočasno tako, ako človek nikogar ne vidi iz svojega okna. In naposled: čemti so sezidali to hišo in mi ž njo zaprli razgled, ako nihče ne stanuje v njej ? Srdito obrnila sem se od okna ter šla v kuhinjo k teti Ivani in Blagoti. »Nikogar ni,« dejala sem nestrpno in pristavila lonec k ognju, ki ga je Blagota napolnila z vodd. Potem pa sem ostala pri ognjišču. »Koga ni?« vprašala je teta Ivana in se na pol obrnila k meni. Blagota pa ta pot ni rekla ničesar. In to jezilo me je še bolj, da se vsi ljudje' ne jezé z menoj. »Tam nasproti ni nikogar,« odvrnila sem razdražena. »Oh, ti moj ljubi Bog!« zaklicala je nato Blagota in prostrla roke z neskončnim strmenjem, »taka pri prostost, pa taka priprostost! Za Boga, Olga, saj vam je že sedemnajst let in pri teh letih —« »Nu, in pri teh letih?« dejala sem jezno ter zrla jej v tiste sive strmeče oči. »Kaj je pri teh letih?« »Pri teh letih je vsakdo že kolikor toliko pameten,« odvrne ona z velikim poudarkom. »Ali vi, vi —« Jok me je silil. »Torej niti jeziti se ne smé človek, ako mu je sedemnajst let,« dejala sem z jokajočim glasom, »in niti nejevoljen ne smé biti! O, to je dobro, to je zares prekrasno —« »Ali, Olga, ti si zares nespametna«, pouzame teta Ivana resno, dočim Blagota vsa osupla in še vedno s prostrtimi rokami gleda na me. »Kaj hočeš vender? Kaj bi dejal kdo, če bi te slišal?« »\l é «. di •ki I'»—kakor < \rrrr . ' 7 -‘- —* dejal. Pa le povejte, teta Ivana, in ti tudi, Blagota, ali ni to dolgočasno, ko ne vidim nikogar in nikamor iz svoje sobe, ko —« »Ljudi hodi dosti po ulicah,« odvrne Blagota malomarno. , Le jedno ti'enotje bila sem osupla. »Dà, po ulicah,« odvrnem potem hitro, »pa tam nasproti ni nikogar. In čemu stoji tam hiša? Čemu so nam zaprli razgled, ako nihče ne stanuje v njej ? In zakaj nihče ne stanuje, ko je vender« »Dovolj še niso suha stanovanja,« dé'Blagota zopet s tistim suhotnim in malomarnim glasom, ki me vselej spravi v jezo. »Bodo že prišli, ne bojte se, Olga, še dosti jih bo.« »Ali,« dem jaz vsa srdita, »stotnik je tudi stanoval v hiši in zakaj bi drugi ne?« »Dà, stotnik,« odvrne Blagota. »Ta stotnik vam roji po glavi! Übožec! Morda si je ravno v tem stanovanju nakopal svojo rano smrt. Trden itak ni bil, ko se je priselil. Ali trmast je bil in svojeglav, kakor vi, Olga! Nič si ni dal dopovedati, to je. In zdaj je mrtev, zdaj je dobro. Le zapomnite si, Olga ali za Boga, kaj delate?« uskliknila je zdajci in mi potegnila iz rok kuhalnico, s katero sem nevedoma brodila po žarjavici. »Moj Bog, moj Bog, Olga, ne bodite tako nespametni. Včeraj še le sem jo kupila in zdaj ste jo zasmodili. To je zares križ z vami.«

2

S L O V AN,- Štev. i.