Arhiv UNS — Stari listovi — Najstariji

Sram me je bilo in kri mi je šinila v lice. Še nekaj časa sukala sem se po kuhinji, potem pa sem dejala, da imam opravka sè šivanjem in šla sem v svojo sobico. Zunaj pa je neprenehoma godrnjala Blagota in se jezila na me. Vsako besedo sem cula, kajti Blagota nima navade, da bi govorila tiho. »Le zapomnite si, teta Ivana« (Blagota moje tete ni nikoli drugače nazivala) »iz tega deteta ne bo nikoli nič prida. To je še vedno tista vihrasta stvar, kakor pred desetimi leti, in trmasta je, da nič takega. Moj Bog, saj sem bila tudi jaz mlada časih, ponorela sem rada uporna sem bila tudi časih, ali pri sedemnajstih letih bila sem pametna. Prav pametna. Toda Olga? Ali se jej pač pozna, da ji je sedemnajst let? Moj Bog, taka priprostost !« Kaj jej je odgovorila teta Ivana, tega nisem več poslušala. Ali Blagota je še dalje godrnjala po kuhinji in srdito prestavljala svoje lonce in posode, kot da bi se hotela nad njimi znositi. Jaz pa sem se smejala v svoji sobi, šivala nekoliko, pela nekoliko in igrala, ali navzlic temu mi ni bilo nič kaj po volji, da me ima Blagota za tako priprosto, vihrasto in svojeglavo. Kaj pa sem naposled storila takega, da bi zaslužila take pridevke ? Jezila sem se, da ni nikogar nasproti, ali jezila sem se iz dolgega časa; kuhalnico sem zasmodila nevedé, pa to se lahko vsakomur primeri in zato še ni treba, da bi bil človek priprost in vihrast. Sploh pa ni treba, da bi bil vsakdo tak, kakeršna je naša Blagota! Lep, gorak dan je bil tistega popoludné. Brala sem nekoliko, ali dolgčas mi je bilo. Odprla sem okno m gledala na ulice. Kakšen dolgčas povsod! Tiste puste obraze sem videla, katerih se tako hitro naveličam : mimo naše hiše stopal je ravno strogi gospod sodnik s tistimi velikimi očali na nosu in zamišljen in dolgočasno gledal pred sé; potem je prišel tisti suhotni pisar, katerega nisem nikoli videti mogla in sukal neizogibno svojo paličico v roki; pred svojo prodajalnico pa je slonel tisti dolgočasni Peter Osat, pri katerem naša Blagota kupuje in kateri me vsikdar tako čudno gleda, da ne morem prenašati njegovega pogleda ... In drugega ni bilo nikogar videti. Radi teh ljudi pa naj bi slonela pri oknu in radi njih zrla naj bi na ulice? Jezno zaprla sem okno in obrnila se na stran . . . V tem hipu pa ugledam ljubega svojega kanarčka, ki me je tako ljubeznjivo gledal z zvestimi svojimi očesci. »O ti üboga živalica!« dejala sem pomilovaje, »tebi mora tudi dolgčas biti, ko si tako sam v svoji kletki in, übožec ti! ničesar ti še nisem dala od zjutraj!« Prinesla sem mu vode v posodico in uzela košček sladkorja, da mu ga dam v kletko. Pri tem ozrla sem se slučajno na nasprotno hišo, na okno pokojnega stotnika in s prestrašenim usklikom izpustila posodico in košček sladkorja. In zopet oglasila se je teta Ivana iz svoje sobe in stara Blagota pogledala je nejevoljno pri kuhinjskih vratih. Ali jaz nisem mogla obrniti očesa od nasprotne hiše. Moj Bog, kaj je to ? Ali je ustal pokojni stotnik iz svojega groba, da zopet sloni tam na oknu s tisto rudečo turško kapo in tisto dolgo pipo svojo? . . _ Ničesar nisem mogla reči. Samo stekla sem k teti Ivani in osupla kazala na nasprotno okno.

»Ali vidite?« dejala sem naposled brez sape, »ali ga vidite? Stotnik je ustal iz svojega groba in se vrnil v svoje stanovanje!« »Ali, ljubo dete!« dela je teta Ivana malone prestrašena, »Olga, kaj ti je?« Stara Blagota pa je zopet nekaj mrmrala o neskončni priprostosti moji, vender ni si mogla kaj, da ne bi prišla bliže in se ozrla na nasprotno hišo. »Nespametno dete,« rekla je potem jezno in sè svojim kazalcem pomenljivo pokazala na čelo, »kaj govorite o stotniku, kateri mirno počiva v svojem grobu? Ali to je: nekdo je zopet prišel stanovat v stotnikovo stanovanje; lep in mlad je videti.« »Tako?« dejala sem neverjetno in plašno pogledala na nasprotno hišo. Menila sem vedno še uzreti tisti šiIjasti, nagubani obraz stotnikov, ali uzrla sem zares nekoga drugega. Star ni bil; .če je bil lep, tega v prvem trenotju nisem vedela; samo gosto, črno brado je imel in temen obraz, na laseh pa rudečo kapo in dolgo pipo v ustih. Ljubeče privila sem se teti Ivani. »Ne zamerite, ljuba, zlata teta,« dejala sem, »če sem vas prestrašila. Saj vidim, da sem res tako priprosta in nespametna, kakor bi bila ne ne, m' res ! « uskliknila sem hitro, videč, kako Blagota s hudobnim smehom prikimuje mojim besedam, »ni res, Blagota! Samo prestrašila sem se, kakor bi se bil vsakdo, če tudi mu ni baš sedemnajst let. Pa kako mu je podoben! Baš taka pipa, tista rudeča kapa, ves je tak, samo —« »Kakopak!« " mehi Blagota s tistim sitnim svojim smehom. »Pametni bodite, Olga, in ne primerjajte mladega moža sè stotnikom, šestdeset let starim. To je. Kako neki mu je podoben, rada bi vedela, ne?« Premišljevala sem, kaj bi rekla, ali nič pametnemu nisem se domislila. Jezilo me je, da Blagota prav pravi. »Nu,« dejala sem počasi, »menila sem, da tista dolga pipa —« »To je vsekako nespodobno od mladega moža,« pa mi Blagota odločno seže v besedo, »da s tako pipo sloni na oknu. In tak gosposk človek! Se vé, pri stotniku je bilo to drugače; on je bil star, sam, njemu ni bilo mari, kaj ljudje govoré o njem, to je. Ali ta, ta bi pač moral premisliti, kaj bodo govorili.« »Nu, kaj ?« dejala sem najivno in teta se je lahko nasmejala. »Oj, kako ste nespametni, Olga! Kaj vem jaz, kaj bodo govorili ? Ali lepo ni to, pravim še jedenkrat. Navada ni taka. To je. In tista rudeča kapa! Kje se dobi v našem mestu mlad gospod, da bi nosil tako kapo ? Mari Tilen Volk, mari Vojteh Suša, mari Peter Osat? Ali kaj vam jih bom naštevala, saj škoda besed! To so vsi prav pametni mladi gospodje in kaj takega se niti v sanjah ne domišljujejo.« »Toda povej, Blagota,« rečem jaz sè smehom, »ti moj ljubi Bog, kakšen neki bi bil gospod Peter Osat s tako kapo in tako pipo? To bi bilo zares prekrasno: Peter Osat, pa s pipo v ustih in turško kapo na glavi « Nasmejala sem se tako presrčno, da se je celo Blagoti prikazal lehen nasmeh na velih ustnih, seveda le za hip, kajti precej zopet zrla je resno in strogo.

Štev. i. SLOVAN.

3