Arhiv UNS — Stari listovi — Najstariji

»Peter Osat je jako pameten gospod,« dejala je, dočim je teta Ivana nepremično zrla na nasprotno okno, »pameten jc in vam, Olga, se pač ne spodobi, da bi tako govorili o njem. Ničesar mu niso zapustili roditelji, ničesar m' imel on, ko je začel svojo trgovino, in sedaj, le poglejte! Take izloge nima nihče v mestu in tako dobrega blaga ne dobite nikjer drugej ; to je.« »Dà, dà!« segla sem jej v besedo, »saj verjamem, , da je tako. Ali ne zanima me nič ta Peter Osat in ničesar nečem slišati o njem. Prav ničesar nečem več slišati. « Kaj je godrnjala Blagota, tega že nisem več poslušala, kajti z veliko pozornostjo gledala sem tujca na na-

sprotnem oknu. Še vedno slonel je tako, kakor sem ga prvič zagledala, in gost dim puhal je iz svoje pipe, da | še obraza nisem mogla na tanko videti. In vender bi bila tako rada poznala moža, ki me je bil tako prestrašil! Ista Ivana se je za nekoliko časa obrnila od okna in jela plesti; videla se mi je bolj bleda, kakor po navadi, ali rekla ni ničesar. Jaz pa sem zrla tujca in neskončno mi ; je bilo povšeči, da zopet nekdo stanuje v nasprotni hiši. Povšeči tudi, da je mlajši in lepši, nego pokojni stotnik sè svojo turško kapo, dolgo pipo in tistim suhotnim smehom na velem, šiljastem obrazu ! —■ (Dalje prihodnjič.)

Bolnik

Inir XXmcgla pade na ravnine, Meni toga na srcé ; H 5 * 7 " jyi e gi a [ z ra vnin izgine, Žalost iz srcà ne gré.

starke umne glave, n Ki poznajo sto rastlin, r.. • , v v Silijo mi leene trave______^__ In rešilnih korenin. j, Hvala, mamke, za vse trude, Hvala vam za vsako bil ; Vender ne bodite hude, Če ne vsprejmem teh zdravil.

I. Z glavami maj 6 sosedi, Šepetajo si v uhó : »Kaj mu je, sam Bog ga vedi, Da umira nam tako : *

Črv strupén se vgloda v deblo, List in cvet se mu suši' ; Mene bode pa pogreblo, Kar tu notri me mori.

Res rodijo naše gore Lečnih cvetov sto in sto ; Mene pa rešiti more Ena rožica samd. K tej pa pot ne gre nobéna, Večno brezno zeva vmes, In ne most ne brv lesena Oh nikjer ne pne se čez. (< Nezvan

Hrvaški spomini.

Spisal

(Dalje.)

pioli so trdili O hrvaški deželi naši ljudje, da je mnogo rodovitejša in toplejša nego naša, ali da ni tako krasna, prijazna in kratkočasna, kakor je kranjska zemlja. »Na premnogih (?) krajih razprostirajo se dolge in široke ravnine, kodar bi se naredilo lahko naj lepše polje. Namesto njiv pa vidi človek marsikje le pusto hosto in grmovje, da izpreletava popotnika strah in groza po belem dnevu. Misli si, da bo skočil zdaj zdaj iz gošče kak razbojnik z bodalom in nabitim samokresom. Taka strahota se pripeti resda malokdaj, ali dostikrat plašili in ustavljali so nas Cigani, katerih se vlačijo brezštevilne druhali po teh samotnih dobravah. Skoraj nikoli nas ni srečala kaka živa krščan-

J. Trdina.

ska duša. Mimo nas preganjali so se ali divji ciganski roji ali pa so se plazili potuljeni judovski krošnjarji in drugi neznani obrazi, ki so nas bolj strašili, nego obveselili. Pa če prav smo se namerili na poštene domačine, ni nas udobrovoljilo društvo njihovo, ker so bili jako malobesedni in vsi nekamo zamišljeni in potrti. Ti otorbani golosrajčniki smrdeli (?) so vselej po luku, česnu, kumarah ali slanini (!), kar ne prija kranjskim nosovom, ki niso vajeni takim hudim dišavam. Kadar smo dospeli kje na prostorno polje, nismo zapazili nikjer tiste prijetne izpremenljivosti, ki nas je zamikala v domačem kraju, v dolenjskem raju. Pri nas se potečejo in križajo na vse strani gladke, bele ceste, katere vežejo pogostoma ljubke, z grivino obrasle stezice. Na Hrvaškem pripravna je za hojo jcdina velika cesta, ako je dobro povožena, ali gorje ti, če moraš korakati po nji, kadar jo naspo z rogIjatim, ostrim kamenjem. Stranski potje pa niso menda nikoli za rabo, ker so vsi razrovani, grapasti in kota-

SLOVAN. Štev. i