Ženski pokret

tja do grških meja. Ideja Jugoslavije je bila pri nas nele živa, nego tudi dejanska že pred vojno, in to, mislim danes lahko s ponosom naglašam. Toda zadnji hip smo na migljaj takratne naše avstrijske vlade morale brzojaviti v Beograd, naj počakajo z odpošiljatvijo... Par dni nato pa so bile pretrgane diplomatične vezi med Avstrijo in Srbijo napočila je vojna—najstrašnejša, kar jih je videl svet... In tedaj se je naše delo obrnilo na humanitarno polje. Zbirale smo darove za naše stradajoče in zmrzujoče vojake, za vdove, sirote, za begunce in vojne invalide. Ko pa je v avstrijskem državnem zboru naša jugoslovenska delegacija nastopila z jugoslovensko deklaracijo, takrat je vzplamtela v naših dušah iznova nada; Zora puca, bit’ če dana! Za deklaracijo jei šlo v boj vse naše ženstvo, vodili pa sta ga naša pedsednica ga. Franja Tavčarjeva in gospodična Cilka Krekova. Meseca marca 1. 1918. se je naše društvo po večji deputacij udeležilo proslavitve 50 letnice Narodnega divadla v Pragi. Ondi seje vršil tudi velik ženski shod, na katerem sta poleg Čehinj, Srbkinj in Hrvatic govorili tudi naši dve odbornici za solidarnost slovanskega ženstva. L. 1918. smo lepo proslavili 50 letnico svoje vrle predsednice, gospe Franje Tavčarjeve. Dolga vrsta naših društev in zavodov jej je čestitala ter se jej prisrčno zahvalila za njeno vsestransko, kulturno, humanitarno in narodno delovanje. Na čelu vsem pa je stalo naše društvo, kateremu je gospa Franja duša in srce. Občni zbor jo je takrat z vzklikom izvolil za častno članico. Po vojni je naše društvo mnogo storilo za osvoboditev zlasti na Angleškem se nahajajočih slovenskih vojnih ujetnikov. Interveniralo je glede njih po deputaciji osebno pri ministarstvu v Beogradu ter pri najvplivnejših voditeljih parlamentarnih strank. Na našo prošnjo so se tudi sestne Srbkinje iz Narodnega Ženskega Saveza s posebno ljubeznijo in vnemo zavzele za naše vojne ujetnike. Me samo smo poslale v slovenske dnevnike pozive, naj se zglasijo vsi oni, ki imajo sorodnike v angleškem vojnem ujetništvu. In oglasilo se jih je jako mnogo. Oglašali so se in prosili pomoči tudi drugi, ki so imeli svoje drage v ruskem, laškem, francoskem ujetništvu, In vojni ujetniki so se začeli resnično vračati, ali vsaj nekoliko tudi po naši zaslugi, odgovor na to prepuščamo drugim. Vso akjijo za vojne ujetnike pa je z globoko ljubeznijo m izredno marljivostjo vodila naša odbornica gdč. Marija Bajtova. Vedno smo postopale solidarno s Hrvaticami in smo bile z njimi vedno v prijateljskih stikih. V naših težnjah so nas vsikdar sestrsko podpirale, me pa smo se zopet živo zanimale za njihovo delovanje.

Бр. 9 и 10

Белешке

295