Ženski pokret

V Omladina:

Hristina Vrhovec,

Ljubljana

Principijelno imajo svoje pravice in dolžnosti vsi, ki žive v družbi, pravice in dolžnosti v smislu: biti družbotovoren element, to se pravi: delati za družbo v družbi, ustvarjati in prav od te družbe prejemati materijalnih in kulturnih vrednot v dobrinah, potrebnih za življenje, človeka vredno, torej tudi žene. Ergo: je popolnoma napačno kot doslej, da imajo žene dolžnosti delati, na drugi strani pa se njih delo omalovažuje kot manjvredno, celo razdira, ker so zastopniki posameznih skupin izvoljeni le od dela te skupine, ki ima enostranske, morda celo nasprotne načrte kot ostali del. Sucus: vsi člani skupine morajo imeti enako volilno pravico. To je logična, principijelna rešitev vprašanja o splošni enaki volilni pravici, ki je možna le v družbi, kot jo označa Vodetova v svoji knjigi „Žena v današnji družbi”, ki bo urejena na etični osnovi socialne pravičnosti in ki ne bo temeljila na izkoriščanju slabejšega po močnejšem. Če ta splošni princip pogledamo z najrazličnejših vidikov: države, poklicev, svetovno nazorno opredelitve, potem je treba reševati slučaje posamiš. In bi mogli šele po cikluuu predavanj priti do enotne zaključne rešitve. Moja naloga je, da govorim o študentki in volilni pravici. Prvič, že po principijelni rešitvi vprašanja je to njena pravica. Dolžnost, da ima volilno pravico ji nalaga njeno z moškim enakopravno stališče, n. pr. pri študiju, kjer ima isto, enkovredno delo, za gmotni obstoj pa se ji je mnogo težje boriti kot njemu. Drugič, če pogledamo dejstvo praktično, kot je: danes nima naša študentka (do Doma visokošolk, ki je še slabo gmotno situiran) nobenega doma, nobene menze, ne brezplačne zdravniške posvetovalnice, specijelno za ženo, instrukcije so od najbogatejših najbolj sramotno plačane, podpore pa čudovito redke, da ne govorim o nižješolkah, o študentkah strokovnih šol, o talentih za teater, glasbo, ples. In vse to izvira iz dejstva, da študentke niso in ne pomenijo volilnim kandidatom nobenih številk, da nimajo nikogar, ki bi javno zastopal njihove interese in so v XX. veku sami po sebi kot umljivi sprejeti slučaji: da je n. pr. letos na učiteljišče sprejetih 25 fantov-noben odličnjak in 10 deklet, za katere velja pogoj, da morejo biti odličnjakinje ali da so dovršile nižjo srednjo šolo vsaj s prav dobrim uspehom; da more pri pošti zasesti mesta le 10%

žensk z visokošolsko izobrazbo, 25% s srednješolsko: da so n. pr. vodilna mesta pri vzgojnih poklicih v praksi pridržana moškim torej da ženske srednje šole vodijo izključno moške osebe, (n. pr. licej, mariborsko in ljubljansko učiieljišče). V akademski praksi jim je zaprta pot v sodne poklice načelno, v praksi nima dostopa v političeo upravo, diplomatsko-konzularno službo, saj nimamo ženske ravnateljice gledališča. Tudi nimamo ženski primernih šol (socijalnih, zdravstvenih (ali pa so le za dobro situirane. To so dejstva, ki kriče po polni enakopravnosti žene tudi v političnem oziru. Volino pravico bi imele študentke od svojega 21. leta, torej 3—4 leta svojega študija. Posledice bi bile ogromne, nujna pozitivuost, ki jo mora doseči, za kar se je že iz popolnoma (lastnih) človeških interesov vredno boriti sleherni študentki, sleherni Intelektualki, vsaki ženi. V vsej tej borbi, do katere nam vse to, kar sem omenila, (torej naše življenje) daje pravico, pa stoji na potu praktično danes nešteto ovir. Omenila bom le ti-te, ki jih moremo in smo jih dolžne same premagati: To je predsvem apatičnost (nezanimanje) na vseh teh vprašanjih, ki ga ima tudi naša visokošolka, kar sicer nekoliko opravičuje dejstvo da smo preživljali zgodovino, ki je dala, da se tudi absolutno priviligirani del muških razvijal v hlapce; iz tega nezanjimanja izvira politična naivnost, nepoučenost, pomanjkanje vsake aktivnosti za izpopolnjevanje in izkristaliziranje v tem smislu. In v tem so zapopadena recimo drobna dejstva, da talentirane študentke, ki bi družbi koristile v najidealnejšem pomenu besede, odhajajo po gimnazijski maturi, po trgovshi šoli, gomov, dokler ne dobe sramotno plačane službe po pisarnah in trgovinah. Tiste pa, ki se vendar dokopljejo do nadaljnega študija, še übijajo po luknjah brez prave razsvetljave in hrane in se z muko pripravljajo za večletno brezposlenost. Navidezmo sem zašla od teme, vendar, če dosledno in prav posmislimo, vidimo da za vso to negativnost odgovarjamo same, da bi bilo drugače, če bi živile pred nami generacje, ki bi imele možnost sebi in s tem že tudi našim generacijama priboriti poleg dolžnosti tudi pravice. Torej: stoji danes pred nami jasna in odločno začrtana borba (nekdo bo moral govoriti o poti do cilja). Na nas vseh pa, da se pripravimo zanjo, se prikopljemo do samostojnega

SEPTEMBAR—NOVEMBAR 1935

ŽENSKI POKRBT

113