Arhiv UNS — Stari listovi — Najstariji

ioval latinske in nemške naloge in prevajal latinske kiasikarje, ali o tem se ne more živeti, tudi so se časoma navehčevali „strganca“, „lenuha“ itd. Prejemal sem dobre svete , a druzega malo, in to leto je bilo res grozno. To grozno leto bodi popisano le v par črticah, ker se sam sebi smilim, če si pokličem v spomin vse dogodbe. Misli si bralec človeka z ozeblinami na nogah in rokah, brez gorke obleke, čegar nagoto in strganost pokriva le plajšč bivšega soSolca K., a to vse ga ne varuje mraza. Stanovanja nima, tudi hrane ne, sedi v kavarni, dokler je odprta, ker imajo markerji usmiljenje ž njim, spi tudi tam na stolih, dokler to trpe, potem pa mora iti v mrazu in snegu z mesta, da prebije noč, če tudi v gozdu pod Turnom, da ga le policija ne dobi. Sram ga je, ne toži svoje reve nikomur , raji trpi vsej, če prav po več dni nejé nič gorkega, ves dan pa morda celò sploh nič ne dobi v želodec, ko vodo, ktera nič ne stane. Ljudje ga vidijo, imajo celò svojo zabavo ž njim, mu naroče to in ono pismo , da se skaže s svojim duhom, se smejejo njegovemu ozkemu mišljenju in nizko

letečemu Pegazu. Kako li bo letel više, če je tako premražen in lačen, da bi najraje na tleh sedél in spal v kakoršni koli luži! Za trud mu dajo nekaj šestič, on je vesel zasluženega denarja in se gre najest enkrat v tednu, morda ceió le v dveh tednih, čuda le, da pri tem ne zmrzne in ne zboli do smrti. Tako sem bil zašel med glediščoe igralce. To je dobro, a lahkomiselno ljudstvo, meni je bilo koristno v tem, da sem se navadil lepše nemški govoriti, kakor se v Ljubljani govori; vsaj sam sem si domišljeval to. Slovenski duh se je jel izkajati z mene, ker se mu je menda preslabo zdelo bivati ali celò razvijati se v tako zanemarjenem telesu. Igralci so me obrajtali kolikor toliko, ker sem jim bil marsikje za rabo ; meni je pa bilo to tudi v korist, ker za gledišče mi ni bilo treba nič vstopnice, in tako sem počasi seznanil se skoro z vsemi gledališkimi igrami. Najboljši prijatelj mi je bil neki Weilenbeck, ki je igral večidel tragične naloge, imel lep talent in bil tudi bolj izobražen od drugih. Temu sem bil večkrat „občinstvo“, bedar se je učil Franca Moora, kralja Riharda, Jaga, Fausta itd.

Najimenitnejša prikazen tega leta je pa zà me bila ta-le. Z nekim Gabrielli-jem , Poljakom po rodu, sva skovala igro „Sicherl, vulgo Dimež, dar Schrecken vou Krain“. Se reče, načrt sva skovala oba skup, potem sem jo spisal jaz in bila je odločena za predstavo. Kakšna je bila, ne maram razkladati, ker jo je že marsikdo videl; rečem le, da se bahal ž njo nikdar ne bom. Pri nekem igralcu v ozki in mrzli sobici pod streho smo pisali naloge za igralce, gospodinja pa nam je kuhala krompir v oblicah, ki smo ga vsi skup nakupili. Igra je naznanjena, po voglih se nabijejo listi, skušnja se prične, a jaz! Ne da se popisati, kako sem bil razburjen, kako so se mi napenjale prsi; moje besede so to, ki bodo tu z odra donele ploskajočemu občinstvu. Iu glavna reč jaz sam bom nastopil na odru v podobi tolovaja. To mora biti, „zur VerherrlichungdesFestes“, so rekli igralci, in jaz sem se učil svojih par besedi bolj ko vsi drugi dolgih nalog, skrbneje ko Weilenbeck „Dimeža.“

Bil je pokojni zvest Avstrijan, vrl domoljub, in posebno veren katoličan, kteri se ni sramoval svojega verskega prepričanja očitno pokazati. Ravno zaradi tega, kakor tudi zaradi dobrega srca je bil profesor Gregorič prav priljubljena oseba svojim sosedom in prijatlom, ter je pri njih tudi splošno spoštovanje vžival To spoštovanje se je še posebno dan njegovega pogreba razodelo, kajti sešlo se je veliko prijatlov, da so mu zadnjo čast skazali. In naj blagi gospod vživa v večnosti zasluženo plačilo, na zemlji naj se mu pa ohrani spoštovanje in spomin.

Domače novice.

V Ljubljani , 14. februarja. (Srednje šole ljubljanske) končajo prvo polletje danes, drugo polletje se prične že zopet v sredo 18. t. m. {Ljubljansko posojilo). Prvo srečkanje se bo vršilo že 2. aprila t. 1. zglavnim dobitkom 35.000 gld. Najprvo se bo oddalo le 25.000 sreček po 24 gld., kdor jih bo koj plačal, po 25 gld. pa v obrokih. Prodajala jih bo v Ljubljani „eskomptna banka. 11 (Vreme v Ljubljani) Huda je bila zima, a kar je na pepelu co nastopilo južno vreme, je vse še desetkrat slabše. Po ulicah polno luž, z vsake strehe teče, in se vdira sneg, kanali vode ne morejo požirati, ker so zamašeni ali pa zamrzneni, v zemljo pa tudi ne gre, ker se še ni otajala. Zrak je mokroten kakor sopar, kaj pa še le bo, ko se začno tajati zmrznena stranišča ! ( Maškarada v ljubljanski čitalnici,) za ktero ima več let „Sokol‘’ tako rekoč že monopol, je bila tudi letos najlepsa predpustnih veselic v Ljubljani, to morajo pripoznati tudi naši nasprotniki, ktenh smo obojega spola veliko videli med seboj. Že uhod je bil jako pisano okinčan, kako krasno pa še ie dvorana! Vse v svetlobi, v blesku. Okoli devetih so se gornji prostori prenapolnili z maskami, ktenh raznoterosti popisati nam ni mogoče. Posebno krasne in mnogovrstne so bile ženske maske v idiličnih m drug h nošnjah raznih narodov. Če je bilo kaj pogrešati, so bile to le skupine in politične maske. Pa saj je blo za vse to premalo prostora, saj je bila gnječa taka, da si je še „Pavliha'‘ s svojo marelo komaj pot delal med množico; ta je bil pa tudi res zelo

Mrastičen. Okoli devete ure je prišel tudi 'gosp. deželni predsednik vit. Kallina počasti» veselo družbo s svojo navzočnostjo in se mudil nekoliko časa, pa se pri odhodu jako povoljno izrazil o družbi. Vročina je bila po vseh prostorih taka , da je bilo težko dihati, pokazalo se je, da so za take prilike sedanji prostori čitalnice veliko preozki ; za 600 oseb, kolikor jih je gibalo se ta večer po njih, so gotovo premajhni. Vendar je rajanje trajalo skoro do zgodnjega jutra, dokaz, kako prijetna je bila veselica vsakemu, ki jo je videl. Pri tem se je vršilo vse v najlepšem redu, maškarada je bila podoba sporazumljenja vseh narodov med seboj, le nek tujec je bil poskusil nekaj zmešnjave narediti, pa so mu naši „CuluKafri“ mirno skoz vrata posvetili. Nadrobneje popisavati maske in gibanje nam ni lahko in tudi prostora nimamo; toraj bodi zaznamovana le splošna sodba občinstva, da je bila ta veselica najkrasnejša v Ljubljani, kakor do zdaj še vsako leto ; nemškutarji kaj tacega ne spravijo skup. V spodnjih prostorih pa je bila gnječa še veliko veča. Tu je godla mestna godba in nabralo se je priprostega [ljudstva toliko, kolikor ga je moglo not. To je znamenje, da je središče Ljubljane le čitalnica in bi bila še bolj, če bi imela obširnejše prostore. Te resnice ne moreta tajiti tukajšnja nemška lista, ki pišeta vedno tako, kakor da bi bili v Ljubljani sami Nemci, o Slovencih pa ne zineta ne črtice. Slednjič bodi s pohvalo omenjeno še to, da je gostilničar gosp. Grčar s svojim osobstvom prav dobro rešil svojo nalogo , postreči tolikemu številu raznovrstnih gostov s svojo kuhinjo in kletjo, kar nikakor ni mala reč. {lz seje družbe kmetijske ), ki je 1. dne t. m. bila pod predsestvom g. barona Wurzbacha, je došlo „Novicam“ sledeče poročilo : Na priporočilo družbe kmetijske in deželnega logarskega nadzornika je sl. ministerstvo kmetijstva z odlokom od 8. dne u. m. Andreju Ravanu posestniku na Colu, za hvalevredni in vspešm trud, s kterim z lesom zas&ja lastna svoja posestva, pa tudi marljivo sodeluje pri varstvu državnega lesovja, podelilo premijo, s 100 gld,, Ignaciju Ustarju, posestniku v Veliki Vasi, in Martinu Hribarju, posestniku v Cirkušah pa za marljivo zasadbo lesa na lastnih posestvih, vsacemu premijo po 20 gld. odločilo. C. k. deželna vlada naznanja družbi, da je od sl.

finančnega ministerstva jej po dovršeni zemljiški vcenitvi iz Tirolskega na razpolaganje poslana c. kr. gozdna komisarja Fr. Suda in Jos. Pučiča v začasno tukajšno službo prevzela z določbo, da prvi grč v Kranj za gorensko, drugi pa v Postojno za notranjsko stran Gosp. vitez Schneid-Treuenfeld je poslal družbi 25 gld. v pripomoč tisku knjižice „Glavna vodila umnega kmetovanja na malem posestvu*'; odbor sklene za blagodušno podporo toplo se zahvaliti radodarnemu rodoljubu. Peticije podružnice metliške za zidanje dolenjske železnice pošlje centralni odbor s toplim priporočilom sl. državnemu zboru. Vabilo k udeležbi 1. vinskega sejma, ki ga prihodnji mesec hrv.-slav. društvo napravi v Zagre b u, sklene odbor, ki rad pripomaga k vspešui izvršitvi ove naprave, razglasiti v „Novicah*‘, da se vinski trgovci opozorujejo na razstavo hrvatskih vin. Dunajsko podporno društvo übozih dijakov na višji šoli kmetijski je povabilo kmetijsko družbo, naj prit stopi kot ud podpornega društva; odbor je sklenil pristopiti kot letnik. Okrožnica sl. ministerstva kmetijstva, po kteri se avstrijskim kmetovalcem svetuje, naj bi pridelano svoje žito vsako leto hitro postavili na žitne trge, ker le tako je mogoče odbiti konkurenco z amerikanskim in ruskim žitom, je bila na znanje vzeta sto opomnjo, da kranjska dežela žita le v dobrih letinah za svoje domače potrebe pridela, v unanjo kupčijo pa ga nima nikoli prodati. Odbor za letošnjo deželno razstavo kmetijskih pridelkov in obrtnijskih izdelkov v Gradcu je poslal družbi program te razstave s prošnjo, naj ga objavi ; odbor sklene vstreči tej želji. Sl. ministersto kmetijstva naznanja družbi, da je poročila o porabi lanske državne podpore za sirarstvo in napravo vojakov odobrilo, ' isto tako tudi porabo podpore za pospeh govedereje. Ker na lansko jesen zavoljo goveje kuge delitev premij za goveda na Notranjskem v Postojni se nij moglo izvršiti, zato je sklenil odbor, pozvati podružnico kmetijsko postojnsko, naj poroča, kedaj in kako naj bi se letos lani opuščeno premiranje nadomestilo. Prošnja okrajnega šolskega sveta novomeškega je bila rešena tako, da se za šolsko mladino pošlje nekoliko poučnih kmetijskih knjig, denarnih daril za marljive učitelje pa nima družba kmetijska na razpolaganje, zato jih morajo do-