Bitef

Šeherezadinem risu. kjer se nenehno prepletajo sanje in resničnost, onostrano in tostrano, nezavedno in zavedno. noč in dan, ljubezen in zločin, vojna in norost pa že iniciirata zgodbo tisoč in druge noči, ki se imenuje Predstava. Vse. kar je dobilo svojo lastno obliko. bo težilo k temu. da se ponovno vrne v kaos. Seraj je mikrokozmos sveta. V njem ljudje ljubijo, častijo, sovražijo, übijajo. Red stvari je v tem zaprtem prostoru. ki ga imenujemo seraj, republika. država, svet. kozmos, točno določen in vzpostavljen tako. da ustreza vladarju, despotu, političnemu vodstvu, kraljestvu Sonca. Samovolja, ki se kaže v strukturi tega mikrokozmosa. je samovolja vladarja. Določen red prebivalcev, hierarhija, predpisani rituali, predpisane besede, zakon ali Knjiga, nebesna znamenja in astrologija - vse je prirejeno tistemu, ki je na oblasti. Ta serajski prostor, kjer se rojstva izravnavajo s pokoli, da-se red ne poruši, se formalno deli na dva pola, na dve oblasti, na dva svetova, na dve sanji. Ta manihejska razdelitev na sonce in

luno, svetlobo in temo, slepo in vidno. dobro in zlo - je vselej le navidezna. Gre za nenehno prepletanje dveh različnih elementov, ki nikoli nista strogo ločena, gre za celostno podobo sveta, za duhovno arhitekturo, ki jo sestavlja večno gibanje, mimika in ritem. Gre za gledališče kvintesence ali petega bistva (voda, zemlja. zrak, ogenj, eter) - v katerem stvari prehajajo skozi metamorfoze. Miselna alkemija (Artaud) pa duhovno stanje pretvarja v gibanje, v enostaven. oster in linearen gib, ki bi moral odlikovati vse naše postopke. Skrivnostna predestinacija, bratski spor, boj za oblast, sanje, ljubezen, zločin, strast, kaznovanje - kot posamezni rituali, oskrunjeni obredi, v celotni zgradbi prehajajo drug v drugega. odkrivajo nadčloveško, božansko, čarobno, se nadgrajujejo in hkrati zanikajo. Vsak zase ima svojo dramaturgijo in vsak zase pripoveduje svojo zgodbo. Zgodbo o tem. kar se bo šele zgodilo v času, ki ga še ni. Kar šele bo, pa je hkrati že tisoč in tretja pravljica ali nova zgodba civilizacije pred vstopom v tretje tisočletje. Opera med vzhodom in zahodom, opera omnia, opera seria, opera anatomica - opera deus. □ Livia Pandur

Sjaj onoga koji je čak iznad večitog kruga vremena, neka istopi senku smrti onome koje izgrebao slova u posudu Šeherezade Blago onome ko se osušene prave linije vrača sanjarsku, prekomernu, nabreklu čulnosl opet u kružni tok vremena; neka Bog čuva onog koji prska silno seme, suze svetla, zrake sunca u trbuhu odaliski, njihove svilene uši i kaosa livade rosnu kosu. u uvek raspaljenu Parisadu, kraljicu

Seraja, i udara Najdužim - čak u predvorje one koja je Knjiga i princeza Nur istovremeno - neprekidno. u kontinuiranoj varijabli, da tog stvarnog i učmalog beživotnog života nigde nema, pa je sva ljudska i čovekova epoha zasadena u strašni gnostički vrtlog; slava Njemu koji je iz osmoze i svog ispljuvka dao da se rodi auctor koji zna da Sunčevo seme koje prska iz čoveka najplodnije plodi na svetom podijumu sveta, pozorišnoj pozornici, s one Strane čarobnog kruga koji je zauvek odvaja od tupoglave i besne publike; mir njemu kome mlazevi svetlosti prskaju po belom papira i po svetim daskama pozomice, pa se tu i tamo čvrsta misao i noga okliznu; milošču neka bude obasjan ko je u igri sveta učinio da noga na posvečenim daskama klizi i od prosutih svodova muškog semena koje ne sme u žensku utrobu jer je namenjeno svetu i od ženskih sokova, od' njenog egipatskog meda koji se tamo, na toplim daskama, sliva sa semenom, pa ih Sunce i reflektori dižu u plodove koje nečemo jesti; neka blagoslov i milost budu s njim koji izaziva čežnju. koji je energija erosa, koji je bo-