Jugoslovenski Rotar

izraza pa jim je dal na Avali v stražarkah prehoda skozi mavzolej neznanega junaka, v ženah predstvljajočih v narodnih nošah glavne jugoslovanske pokrajine.

MeStrovicevo kiparstvo v prostoru je doživelo doslej dva viška, v mavzoleju v Otavicah in v Markovi cerkvi v Zagrebu. V Otavicah je do zadnje popolnosti dozorela misel druzinske grobnice, katero je prvi¢ uresni¢il v Raticevi grobni kapeli v Cavtatu. Misel, koji je v nji uresnicena, je sakralna in osebna obenem. Rodbinski element najmoé¢nejsi pri vhodu, kjer nosijo vrata doprsne podobe MeStroviceve rodbine od oéeta in matere do njegovih otrok. Osebni moment Se rahlo zveni v stranskih dolbinah centralnega, s kupolo prekritega prostora, kjer je miselnost upodabljajocega okrasja razpeta med realni meji človeškega življenja, Rojstvo in Smrt, in med mistični okvir resničnega sveta presegajoči meji našega spočetja, in Vnebohodu Jezusovem in Vnebovzetju Marijinem, v skrivnosti prehoda duš v večno življenje po realni smrti. Oznanjenje, Rojstvo in Smrt, upodobljena v podobi s križa snetega trupla, objokovanega v naročju Materinem, so momenti iz življenja Gospodovega, ki so pa obenem momenti iz vsakega posameznega življenja. V Vnebohodu in Vnebovzetju posebej pa toliko zveni osebno, da gledalec v Kristu vidi MeStrovi¢a, v Mariji njegovo ženo, kako njuni duši po smrti plavata k nebesom. Čudovito je izražen v teh likih mehki, neodločni značaj žene in borbeni moža, ki se zagrizeno bori za pot navzgor.

Samo sakralno, versko, globoko skrivnostno, nepojmljivo, apolinično lepo in apokaliptično mistično pa zveni iz podobe Krista, katerega drži Seraf, kakor da je razpet na kriz nad oltarjem kapele. Ta postava mladostnega, poudarjeno lepega Krista, misti¢no razpeta po Serafu na пеviden kriz, obvladuje ves prostor, edina naravna lué, ki je dopuSéena vanj, se lije skozi ozko odprtino nad Kristovo glavo in dviga iz mistiéne polteme to religijozno prikazen do najveéje uéinkovitosti. Kakor da njena vsebina napolnjuje ves prostor in ga objema s svojo moéjo, se zdi gledalcu, ko opazi v 4 diagonalnih vdolbinah nadélove’ko velike like 4 evangelistov, apokalipti¢énih spremljevalcev mistiénega kralja slave, sodnika poslednje sodbe ali strogega bizantinskega Pantokratorja — Vsevladaca. Oblika teh evangelistov ni vsakdanja, imajo GloveSka telesa in Zivalske glave, pri ¢emer je umetnik posvetil posebno pozornost izrazu glave. Modrost, bistrost, poglobljenost v notranje gledanje, zamaknjenost v skrivnost razodetja so prepričevalno izražene. Odlično je karakteriziran vol sv. Luke, ki s kretnjo roke sramežljivo zakriva svoj grdi gobec, da se vidi samo čelo z očmi in je gledalac preslepljen, da se mu zdi, da gleda polzakrito pametno človeško glavo, bister je orel Sv. Janeza, dostojanstveno moder je lev sv. Marka, angelski mladenič sv. Matevža pa prožet vzvišene duhovnosti.

Spojitev prostora s kiparskim okrasom je tu tako popolna, da, ko se gledalec poglobi v vsebino tega, kar vidi, arhitektura izgine in ostanejo samo upodabljajo¢i liki, katerih skupnost brni kakor melodija napeta у strune, te strune pa so v danem primeru strumno napete konstruktivne črte centralne arhitekture. Najgloblje pretreseni smo zapustili to najintimnejso Mestroviéevo umetnino.

Ko sem na koncu svojega potovanja sreéal MeStroviéa v Zagrebu, sam se ob njegovi neznatni, majhni telesni postavi ponovno vprasal,

197