Jugoslovenski Rotar

Meštrovićeva dela su dalje plod najintimnejše reakcije na to, kar doživljava; pa zraven tudi težnje, da ta dela predstavi v primernem, ustreznem okolju, in tu je skrivnost njegove arhitekture. Pravi kamnosek po svoji duši ni nikdar samo klesar kamna, kipar, ampak nujno узај 2 enim očesom tudi graditelj, stavbar, arhitekt. V tem je tudi oporišče monumentalnosti njegovih del.

Meštrovićevo delo lahko razdelimo na tri skupine:

1. intimna, pesniška ali psihološko poglobljena, pogosto po svoji moči pretresljiva dela z verskimi ali nacionalnimi temami. Višek ekspresivne sile je dosežen v lesenem Križanem iz časa svetovne vojne. ki je visel najprej nad glavnim oltarjem v Markovi cerkvi, sedaj pa je mnogo bolje in učinkoviteje postavljen v Castelletu;

2. skupino predstavljajo prav tako iz intimnih doživetij porojena, toda v monumentalno formalnost usmerjena dela, po katerih se vsebina izraža v povišani skladnosti forme z vsebino, kot harmonija najrazličnejših vrst razpoloženj in doživetij. Ta vrsta se porodi proti koncu vojne, ga po nji popolnoma prevzame in je sedaj bistvena sestavina njegove umetnosti. Vselej gre za izraz harmonije izražene s temo mueditacije. molitve, muzike, vonja, materinstva, poosebljenega v vzvišenem idealnem liku božje matere z detetom. Po Rafaelu in Mihelangelu pač ni bolj pomembne skupine Madon kakor so Meštrovićeve Madone;

3. skupina je izrazito spomeniška skupina, ki je dozorela do značilne Meštrovićeve veličine in monumentalnosti v desetletjih po vojni. To so Grgur v Splitu, Strossmayer v Zagrebu, indijanski konjeniki za Chicago, kralj Aleksandar za Cetinje in dva kralja konjenika za Bukarešto. Pravilno oceniti in razumeti je ta njegova dela mogoče le če se zavedam9, da je njihov vsakokratni izraz vezan na učinek kiparskega volumena in izrazito, govorečo gesto, kretnjo (Strossmayer, Grgur), ki določa vso obliko in ki ji daje videz izredno poživljene, živahne, včasih tudi bizarne forme, katero pravilno zajameš edino v določenem pogledu in jo zaznaš po obrisu, ki ustreza najbolj izraziti plati dela.

Vendar tudi ta skupina, ki ga sili v manjeristične, značilno Meštrovićevske in pogosto grajane načine, še ne zajame njegovega pravega bistva kot kiparja. On je, kakor smo rekli, z vso dušo kamnosek, zato ne more izhajati brez arhitekture. Le v delih, zasnovanih in izvršenih V zvezi z arhitekturo, je Meštrović popolen in do skrajnosti dognan. Od mladosti ga je mikal ideal skupne umetnine, kiparsko okrašene arhitekture ali skulpture postavljene v življenje po določenem prostoru. Prvi največji koncept je bil Vidovdanski hram, ki je radi ogromnosti skoraj moral ostati torzo. Pozneje se je izkristaliziral iz tega ogromnega koncepta ideal majhne, za kiparsko delo do skrajnosti preračunane zgradbe v obliki spominske stavbe, mavzoleja, grobne kapele. Cavtat, Avala, Otavice kažejo pot tega razvoja. Prastari izraz sožitja arhitekture in kiparstva je oblika takozvanih kariatid, zena nosilk arhitektonskega sestava, ki nadomeščajo in poosebljajo silo, ki je likovno abstrahirana v obliki klasičnega stebra. Od Erethejona na Akropoli, kipov — stebrov V Chartresu in drugod, preko baroka in klasicizma do danes je kariatida ostala stalna, nikdar izčrpana oblika arhitekturne plastike. Meštrović je na nji zasnoval učinkovitost Kosovskega templa, s kariatidami je okrasil vhod v mavzolej v Cavtatu, rezal jih je v les, višek monumentalnega

196