Ženski pokret

kreniti tudi v različnih smereh. Ali pa ni ravno dosedanja vzgoja ustvarila kompleks »ženskih« lastnosti? Nietzsche n. pr. trdi, da bi vzgoja lahko izpremenila žensko bistvo v moško. Kakor drzno zveni ta domneva, se vendar ujema z dokazi psihologa Sterna, ki pravi, da vzgoja lahko preobrazi prirojene lastnosti. Na to trditev se opira tudi Matilda Veartingova v svoji knjigi »Resnica in zmota v vprašanju spolov«, kjer pojasnuje, na kakšen način se je ustvarilo mišljenje o razlikah med moškim in ženskim spolom. V enem izmed svojih prejšnjih del pa ista autorka opozarja na važno dejstvo, ki vpliva na razvoj obeh spolov, t. j. na nadvlado. A drugo, ravno tako važno dejstvo, nazivi je ona seksualno komponento. Ona pravi: pojem »moškosti« so ustvarili moški, in naravno je, da so ga prikrojili tako, da je odgovarjal njihovim težnjam in njihovi vladajoči poziciji v moški državi. Na isti način, ali ne vedno zavedno, so izoblikovali tudi pojem »ženskosti«. Za nadvlado potrebuje tisti, ki jo izvršuje: hrabrost, moč, strogost, razumnost i. t. d. Od premaganca zahteva: poslušnost, vdanost, mehkobo, nesamostojnost in slično. Žena, odvisna od drugega spola, mu hoče tudi ugajati in se nehote trudi, da se prilagodi idealu, katerega si je izkonstruiral moški o ženi. In matere vzgajajo svoje sinove in hčere v pravcu izkonstruiranih idealov. Pri takšni vzgoji je povsem naravno, da se deklice niso mogle nikdar duhovno tako svobodno razvijati kot dečki. Mati pritegne deklico tudi če študira, še k domačemu delu in jej sploh omejuje svobodno gibanje bolj kakor dečkom. Kako vpliva »seksualna komponenta«, to je n. pr. pokazal poizkus, ki ga navaja Veartingova. V neki šoli v Berlinu so preizkušali profesorji dečke in deklice v geometriji. Rezultati deklic so daleč zaostajali za rezultati- dečkov. Na rezultat enih in drugih sta vplivala po Veartingovi sledeča dva faktorja: preiskušnjo so vodili samo moški, a drugo, dečki so se preje že tri leta vežbali v geometriji, a deklice šele prvo leto. Pri pouku deklic in različnih eksperimentnih se doslej ni oziralo na vpliv enega spola na drugi na seksualno komponento, kakor nazivlje ta fenomen Veartingova. V tem pogledu pravi ona: »Dvospolnost človeštva daje duši vsakega človeka drug obraz. Duša človeka reagira na dušo človeka drugega spola čisto drugače kakor pa na dušo človeka enakega spola. Med osebami različnega spola je vedno mogoč seksualni vpliv, čeprav ni neobhodno potrebno da obstoja. Znanstveno so preiskovali doslej razliko spolov izključno samo moški, to se pravi: na rezultat je vplivala po eni strani nevtralna stran duše, po drugi pa spolno poudarjena. Upoštevati je treba tudi to, da ne izhaja

seksualni vpliv samo od strani eksperimentatorja, ampak tudi od osebe ženskega spola na njega. Tako bo torej našel moški voditelj poizkusov pri ženi in moškemu, ki imata »enake psihične vrednote«, razlike, ki rezultirajo iz dvojnoobraznosti duše, izzvane od drugega spola. Žena, ki posmatra ženo, opaža njene svojstvenosti kakor jih opaža tudi moški pri moškem. In obratno, konstatuje pri moškem psihične svojstvenosti kakor jih ugotavlja moški pri ženi.« Veartingova dokazuje kako se je naravno zdela čustvenost pri ženah večja, ker jih pri eksperimentih kot v življenju ocenjujejo moški. A prav takšen rezultat bi se dosegel pri moških, ako bi eksperimente pravile žene. Kjer je čustvenost močna razvijena, tam trpi miselnost, in tako so konstatirali moški eksperimentatorji pri ženi vrsto lastnosti večja čustvenost, manjša miselna zmožnost, večja usmerjenost na osebe kot na stvari, nesamostojnost v pojmovanju, neproduktivnost, a marljivost, bolje razvit mehaničen spomin kot logični i t. d., ki prevladujejo pri nji. Toda v neki šoli, kjer so bili dečki in deklice skupaj in so vzgojo vodile redovnice, so konstatirali, da so bili dečki marljivejši kot deklice. Tu se je torej pokazal vpliv enega spola na drugi spol. Žena se hoče uveljaviti napram moškemu, moški napram žena, kar izzove večjo pridnost. V takšni luči je treba posmatrati tudi druge lastnosti. Problem manjše duševne produktivnosti žene smatra Veartingova še za nerešen, toda fakta ne zanikuje. Poudarja pa, da s v idealu, ki se je vcepljal deklicam, ni podčrtavala produktivnost, nasprotno preprečevalo se je individualno udejstvovanje in poudarjala le ploditev. Veartingova se končno bavi z dosedanjo vzgojo deklic in z njenim vplivom na razvoj pojma ženskosti. V splošnem velja, da so dečke vzgajali le moški, deklice nasprotno oba spola, da skoro do pred nedavnim le moški (n. pr. univerze). Prva posledica je, da učitelj nehote prenese na dijaktinje svoj pojem o ženskosti in v sebi nosi, nevede, zavest svoje moške prevlade. To se pojavlja v dveh smereh: pokara manjše neznanje deklic kot splošno nezmožnost in jim sugerira čustvo manjvrednosti, h kateremu se v tej dobi že itak nagibljejo. Ali pa uporablja neumestno milino, češ, saj so »samo« deklice, od katerih itak ne moremo mnogo pričakovati. Brez vzpodbude pa se ne razvijajo duševne zmožnosti in celo nadpovrečno nadarjeni morajo zaostajati brez nje in pot k pravilnem razvoju je preprečena. Znana je tožba učiteljev o nesposobnosti dijakinj za matematiko in pomanjkanja interesa za njo. Ravno ta predmet pa so dolgo časa poučavali samo moški. Veartingova dokazuje, kako dijakinje uspevajo v tem predmetu, ako ga poučuje žena. Ta miselni predmet

JANUAR, 1932

ZENSKI POKRET

9