Ženski pokret

O VOJNI IN MIRU (IZJAVE ŽEN.)

M. I. Corbett-Ashby, predsednica Internacionalne Alijanse za žensko volilno pravico: »Popolnoma sem prepričana, da je mir samo politično vprašanje... Dobra volja in hrepenenje po miru žive v srcih narodov; delovne razrede vseh narodov veže čustvo medsebojne simpatije in enako čustvo se plete med materima vseh dežel in plemen. Bridke izkušnje so nam odprle spoznanje, da se razvijajo gospodarstvo in industrije samo v ozračju zaupanja in mira. Vztrajnost, napori in raziskavanja morajo služiti miru, pripravljeni moramo biti, da priznamo naše napake, če tudi pri tem trpe naša samozavest in naš nacionalni ponos, priznati moramo nepravičnosti in zmote, kjer se dotika rasa rase, na vsaki fronti, med večino in manjšino... Me žene, ki smo bile tako dolgo zatirane in sedaj dobivamo svobodo, smo poklicane, da osvobodimo druge«. Dr. Alice Salomon: »Vojna je bila padanje v mrak, v globočino, in vse, kar je tvorilo fundamente življenja, se je treslo. Samo velika vera je bila v stanju, da reši pred obupom.« Неnny Forchhammer, podpredsednica Internacionalne Ženske Zveze in delegat Danske pri Društvu narodov: »Upala in pričakovala sem, da če ne preprečijo vojne moralni oziri, jo preprečijo vsaj materijelne in egoistične težnje. Vojna je po mojem mnenju najneumestnejša pot za poravnavo sporov. Onim, ki so delali za mir, so rekli, da so naivneži z nezdravim idealizmom, ki da ne morejo računati z realnostjo, a jaz sem občutila tedaj, kakor občutim še danes, da so vse graje vredni le oni, ki ne podpirajo mirovnega gibanja iz vseh svojih moči. Delati moramo za mir vsi, po katerem smo hrepeneli med vojno vsi, razen fanatikov, ki niso mogli misliti sploh na nič drugega nego na vojno, in vojnih dobičkarjev. Vso vojno sem bila v korespondenci z raznimi ženami voditeljicami tudi z onimi iz vojujočih se držav. Če bi ne bila vedela, odkod mi prihajajo pisma, bi tega ne mogla spoznati po vsebini pisem. Vsa so bila namreč polna ogorčenja nad vojno, polna vesti o trpljenju in izgubah in iz vseh je govorila želja po miru. Da, celo besede so bile čestokrat ene in iste.« Roza Popova, bolgarska pisateljica in igralka: »Ker sem neposredno sama preživela vse strahote vojne, občutim v dnu duše stud do nje, stud do tega dovoljenega sadizma, ki vodi člove-

štvo v propast. Dokler obstoja ta sadizem, dotlej se bo v škodo človeštva kultivirala le okrutnost, trdosrčnost in pokvarjenost duše. Do tedaj ostane beseda, »kulturni človek« samo beseda. Vsi duhovno zavestni in odgovorni predstavitelji človeštva morajo energično dvigniti svoj glas proti vojni, kajti ta je največja zapreka duhovnega razvoja človeštva. In vojna se bi onemogočila, ko bi ljudje prostovoljno hoteli priznati pravico.« G. Avril de Sainte-Croix, predsednica francoske Ženske Zveze: »Nič se ne bo temeljito izpremenilo, dokler ne naučimo dece, da prezira vojno. Po mojem mnenju prične tu velika naloga žen. One morajo prepričati mladino, da treba spoštovati hrabrost in srčnost onih, ki so v preteklosti žrtvovali svoja življenja na bojiščih, ali da čakajo v današnjem času drugačne zmage, za katere je potrebno prav toliko hrabrosti, a ki rode vse drugačne bogate rezultate: to so zmage, ki jih dosežemov boju proti socijalnim nevoljam. Mladino je treba prepričati, da ima tudi napredak svoje junake, da ima znanost svoje mučenike in da so ravno ti in oni, ki služijo človeštvu, tisti junaki, katere moramo občudovati... Potrebni nam niso teatralni izlivi, nego trden sklep, da nikdar, niti z naj rahlejšo besedo ne predramimo stara sovraštva, ki še niso mrtva. Kar se mene tiče, moram povedati, da izpolnjujem že dolgo, da sem se tega držala tudi med vojno, sklep: nikdar nisem izgovorila besede čeprav sem izpolnjevala vse dolžnosti za domovino, ki bi bila v stanju, da neti sovraštvo.« Ina Seidel: »...Ali ne zahteva vsak visok cilj, da založimo za njega naše življenje? Ali je pa ravno vojna, ki odgovarja najbolj primitivnim nagonom človeka, najprimernejši način, da prinašamo žrtve? Rekla sem človeka a pravzaprav mislim: moža, kateremu je vlila narava napad in borbo v kri. A kje naj iščemo temu odgovarjajočo priliko za ženo, da založi svoje življenje, priliko, dano od narave? Znana je materinstvo. Izpolnjevanje zahtev, ki se stopnjujejo od telesnih do duhovnih in duševnih in ki jih postavlja ženi naloga materinstva, to izpolnjevanje, narekovano od narave, postane za ženo faktor razvitka enako visokega pomena kakor je za moškega nagon, da se uveljavlja, boreč se, napadajoč in ustvarjajoč. Toda materinstvo - spočetje, razvijanje, zorenje, plodnost hoče mir. Materino krilo, tako nam po-

ЖЕНСКИ ПОКРЕТ

ФЕБРУАР 1932