Ženski pokret

bi bila zaprta v ozki kletki. Zanimala sem se bolj in bolj za delavsko gibanje v Rusiji. Mnogo sem čitala in razmotrivala socijalna vprašanja, poslušala sem razna predavanja in sodelovala v društvih za ljudsko prosveto... Tedaj so se začeli spori med mojim možem in menoj. Moj mož je namreč mislil, da delam v javnosti zato, da kljubujem njemu. Ostavila sem moža in sina in odpotovala v Zürich, da bi tam študirala socijalno ekonomijo. Tedaj se je začelo moje delo za delavsko gibanje«. »Ko sem se leta 1899 vrnila v Rusijo, v Petrograd, sem vstopila v socijalno - demokratično stranko. Udejstvovala sem se kot pisateljica in propagandistka. Posebno mi je bila na srcu usoda Finske, kateri je pretila nevarnost, da se ji odvzame samostojnost in njena relativna svoboda.« »Živela sem v svojih otroških letih dolgo tam, na posestvu svojega starega očeta in zato mi je ta zemlja tako prirastla k srcu. Moje prvo večje znanstveno delo je bilo zato študija »O življenskih in delovnih razmerah finskega proletariata«. Knjiga je izšla leta 1903. Ob istem času so mi umrli starši, z možem sva že dolgo živela ločeno, samo moj sin je ostal pri meni. Zdaj sem se mogla popolnoma posvetiti svojemu delu: revolucionarnemu ruskemu in delavskemu gibanju. Leta 1905., ko je izbruhnila takozvana prva ruska revolucija, je bilo moje ime že dobro znano v narodnogospodarski in socijalni literaturi. Prav tako sem bila priznana kot govornica. Tedaj mi je bilo jasno, da se je v Rusiji še vse premalo storilo, da se pridobi tudi delovno ženstvo za osvobodilno borbo. Bila sem prepričana, da ta osvoboditev mora priti in sicer kot rezultat zmage novega družabnega reda. Tedaj sem se vrgla z vso silo v boj, da bi društvo za žensko volivno pravico sprejelo v svoj program tudi zahteve delavskega gibanja. To ni bilo lahko delo. Stala sem osamljena s svojimi idejami in zahtevami. Toda posrečilo se mi je v letih 1906 —1908, da sem pridobila del svojih tovarišic za svoje načrte. Leta 1907. smo ©tvorile prvi klub delavk. Več članic onega kluba, ki so bile tačas še mlade delavke, so zdaj v novi Rusiji na odgovornih mestih. To delo, najbolj pa moji politični članki, v katerih sem pozivala Fince k ustaji zoper carizem, so mi nakopali proces z izgledom na večletno ječo. Morala sem naglo izginiti, mojega sina so sprejeli dobri ljudje, dom sem likvidirala.« »Tako se je začela leta 1908. nova doba mojega življenja politična emigracija. Kot politična begunka sem živela odslej v Evropi in Ameriki do padca carizma L 1917.« »Na svojem begu sem najprej prišla v Nemčijo, kjer sem stopila v socijalno - demokratično

stranko. Tu sem delovala kot pisateljica na političnem in socijalnem polju in kot govornica, ter agitatorica sem nastopala po Nemčiji vse križem od severa do juga, od vzhoda do zapada.« »Toda moja želja je bila osvoboditev delovne žene in njena enakopravnost v Rusiji. Malo pred mojim odhodom iz Rusije je izšla moja knjiga »Socijalna podlaga ženskega vprašanja«, ki je imela dokaj uspeha, vendar sem morala še osebno vplivati, da se je začelo živahnejše gibanje za osvoboditev žene.« »Šele tik pred svetovno vojno, tj. L 1914., so začeli menjševiki in boljševiki intenzivnejše in praktičnejše razmotrivati to vprašanje. Dva lista za delavke sta pričela med tem izhajati in 8 marc se obhaja od L 1914 dalje kot praznik delavk. Jaz sem živela še vedno v pregnanstvu in nisem mogla doma pomagati pri gibanju ruskih delavk.« »Ko je izbruhnila svetovna vojna, sem bila s svojim sinom v Nemčiji. Aretirali so naju, ker moji papirji niso bili v redu. Pri hišni preiskavi je pa policija našla mandat socijalno-demokratične stranke, ki me je pozivala kot delegatko stranke na svetovni kongres socijalistov. Tedaj so postali gospodje ljubeznivi, kajte vedeli so, da kot taka ne morem biti prijateljica carizma. Vojna se mi je pa zdela od samega začetka norost, zločin in strahota. Jeseni L 1914. sem zapustila Nemčijo ter se preselila v Skandinavijo. V Nemčiji ni mogel tedaj mojega »antipatrijotičnega« mišljenja nihče razumeti razven Karla Liebknechta in njegove žene Sofije ter še par drugih tovarišev v stranki, ki so se hoteli z menoj boriti proti vojni. To, kar je bilo v Nemčiji nemogoče, se mi je zdelo bo mogoče v neutralni Švedski. In res tu sem lahko pisala in govorila proti vojni. Tu sem našla razumevanje in dobre sodelavce za zmago internacijonalizma in za borbo proti vojni. Poskušali smo tudi zopet vzbuditi internacijonalno solidarnost delavstva vsega sveta. Poziv, ki sem ga izdala na delavke, je prišel na ilegalen način v Rusijo kakor tudi v druge dežele. Toda sredi boja in dela, so me švedske oblasti aretirale in me zaprle v Kungsholmske ječe. Od tu so me spravili v ječo na Malmo, potem so me izgnali na Dansko. Kolikor vem, sem bila prva izmed evropskih socijalistov, ki sem bila aretirana radi propagande proti vojni. Tudi danska policija mi ni dala miru. Danski socijalni demokratje niso bili prijatelji internacijonalistov. Februarja meseca leta 1915. sem se preselila na Norveško, kjer sem delovala skupno s Šlapnikovim, ki je bil posredovalec med Ljeninom, mudečim se v Švici, in med Rusijo. Delati smo tudi skupno z norveškimi socijal-demokrati. Marca meseca istega leta sem skušala prirediti v Kristjaniji (zdaj Oslo) inter-

78

ŽENSKI POKRET

MAJ, 1932.