Ženski pokret

Žena v javni službi

Razdobje, ki v njem živimo in ki se v njem po zakonih ustroja človeške družbe krhajo i tarejo vse ustaljene in navidezno večno trajajoče družabne tvorbe, je spravilo široke ljudske mase v kaotično zmedo. Iščejo se pota in načini, kako izboljšati sedanje gospodarsko stanje in mnoge odredbe, ki imajo najboljši namen, pomagati iz težav, rode nove socialne krivice, nova izkoriščanja delovnega ljudstva. Današnje delo je podobno krpanju starega oguljenega plašča s starimi, preperelimi krpami, ki nič ne zaležejo. Da navidezno izboljšajo današnje gospodarsko polomijado, nameravajo vzeti enemu delu človeštva to je ženam, najprimitivnejšo človeško pravico: pravico do svobodnega udejstvovanja v življenju. Odsloviti hočejo poročene in vse tiste žene, ki jim „ni treba" služiti, iz javnih poklicev in jih prepustiti njihovemu naravnemu poklicu, materinstvu in gospodinjstvu. Celo nekatere mlade intelektualke so tega mnenja, ker si obetajo, da bodo one zasedle izpraznjena mesta, vendar mislijo napak: prazna mesta bodo oddajali predvsem moškim prosilcem, ker je namen, sčasoma spraviti vse žene v kuhinje; kar čez noč je postala kuhinja garancija za eksistenco brezposelnih žen. Žena naj bo le čuvarica domačega ognjišča. Na ta način mislijo rešiti na en mah kar dva problema: problem brezposelnih intelektualcev in razpad meščanske družine. Problem brezposelnih intelektualcev ni problem sam zase, marveč je le del splošne brezposelnosti, ki je posledica dolge gospodarske krize in prihaja od delavca tudi na intelektualca. Kadar do rešena splošna brezposelnost, bo rešena ob enem tudi brezposelnost intelektualcev. Prav tako je z razpadom meščanske družine. Vsled slabega gmotnega stanja delavske družine, je šla že pred petdesetimi leti delavska žena v službe, da je pomagala preživljati rodbino in že takrat se je pričel razpad družine, ki pa meščanskih krogov ni prav nič vznemirjal. Ta proces se nadaljuje in širi: na vrsto je prišlo obubožanje meščanstva in razpad meščanske družine. Delavka je torej morala prva zapustiti dom, da je z lastnim zaslužkom izboljšala slabo gmotno stanje svoje družine. Kmetiška žena pa že od nekdaj ni bila samo mati in gospodinja, marveč tudi kmetovalka, ki je morala napreči vse delovne sile, četudi je ostala pri hiši. Privilegij, da je ženski poklic edino materinstvo in gospodinjstvo, si je ustvaril dobro situirani meščanski razred, pri čemer pa se mu zdi, da je popolnoma v redu, da dela poročena proletarka kot postrežnica v

tuji hiši in je njene domače ognjišče zapuščeno in njena deca brez nadzorstva. Tu je meščanska žena kot žena kapitalista popolnoma odrekla kot človek: kljub spoznanju vrednosti lastnega materinstva, se ni mogla povzpeti v doživetje tuje matere; tudi za njo je bilo v redu, da dela tuja mati za njen dom in ne za lastni. Proletarska deca propada na ulicah, kmetiške otroke vzgaja od zgodnje mladosti delo, meščanski otrok pa se vsled prevelike materine brige razvaja in raste v nesamostojnosti in odvisnosti. Samo delo v družini za družino ni moglo vzgojiti v ženi čuta solidarnosti. Domače življenje jo je naučilo požrtvovalnosti in skrbile za lastno kri in šele z delom žene v javnosti se začne, pojavljati tudi njena medsebojna solidarnost. Če bi bil v meščanski ženi, ki je bila še samo mati in gospodinja, čut solidarnosti, bi morala pred desetletji, ko so prve delavske žene zapuščale svoje domove, doživeti vsaj notranji odpor proti tej ureditvi. Saj je bil ves svet takrat še prepojen z mislijo, da spada žena edinole v kuhinjo dasiravno so bogate žene le malokdaj prišle v kuhinjo in je zanje veljalo kuhinjsko delo kot manjvredno, primerno le za posle ženskega spola. Danes smo v toliko napredovali, da tudi za premožne žene ni več kuhinjsko delo manjvredno, ker se je pač dvignila vrednota manuelnega dela in dela sploh. Kuhinjsko delo pa je manjvredno še za današnjega moškega, razven če ga opravlja kot svoj poklic, ki da tako imenovanemu ženskemu delu celo večje veljavo. Splošno je znano, da je .dober kuhar imenitnejši od dobre kuharice, damski krojač vrednejši od, dobre šivilje, sluga imenitnejši od postrežnice. Če pa mož doma pomija posodo, ker je žena bolna, ali celo kuha, zbuja splošno pomilovanje zlasti pri ženah. In zato moški, kadar jih neprijetne okolnosti prisilijo na tako delo, ga izvršijo čimbolj na skrivaj, da bi jih nihče ne zalotil pri tako ponižujočem delu. Pogosto se uprav najbolj napredni in razumni moški ne morejo otresti teh predsodkov. Življenje nas je tako tesno povezalo med seboj, da je že danes ločitev dela v žensko in moško delo dostikrat nejasna in je praktično življenje že davno ovrglo marsikatero prej skoraj „dogmatično" ločitev moškega in ženskega dela. Pa poglejmo ženo, ki opravlja takozvano moško delo. Ona se ne skriva. Pod vplivom predsodka, da je moško delo imenitnejše, se z njim celo ponaša, zlasti še, če delo zahteva večjo telesno moč. Le plemiška in mestna dama sta bili nezmožni opravljati različno

36

ЖЕНСКИ ИОКРЕТ

АПРИЛ 1934